Tako smo bili vajeni

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 10. november 2006 / 05:00

Fantje so bili, baje, včasih bolj sramežljivi kot danes. Če so bila dekleta nagajiva, potem je bilo še huje, saj je vedel, da se na skrivaj hihitajo.

Bernarda se je zagledala v Jožeta, ki pa je izhajal iz bolj revne družine kot ona. Doma so ji zelo branili, toda ljubezen je premagala vse ovire.

»Bilo mi je tesno pri srcu, ko sem se poslavljala od staršev in se odpravljala v novi dom,« pripoveduje. »Pri nas doma smo v hiši že imeli elektriko in vodo, tam pa še ne. Tudi poti do hiše ni bilo, saj je vsaka nevihta sproti odplaknila nasuto kamenje. Res, bilo me je strah, toda ko sem pomislila, da bi se morala omožiti s tistim, ki so mi ga izbrali starši, sem raje stisnila zobe. Na srečo je bila tašča dobrega srca in mi je velikokrat stisnila v roke kakšen goldinar, da sem kupila majhen priboljšek za otroke. Bila sem podjetna in sem želela, da se hiša posodobi. Od mame sem se navadila čistoče in že kmalu je bil vik in krik v hiši, ker sem uvajala drugačen red. Niti za trenutek nisem dovolila, da bi moji domači imeli občutek, da so naredili narobe, ko so popustili moji želji, da se poročim s tistim, ki sem ga imela rada.«

Štiriintridesetletna ženska je imela že tri hčere in sina, ko se je zagledala v osemnajstletnika. Nič niso pomagale ne grožnje, ne zaklepanje, fant je ušel od doma in se z žensko poročil. Imela sta še enega otroka, toda po enem letu se je njuna ljubezen začela krhati. Čez noč je spokal svoje stvari, s seboj odpeljal ženino starejšo hčer in se z njo naselil v bližnji vasi. Posvetna oblast je takoj požegnala njuno zvezo, hudič pa je nastal, ko je za grešno zvezo izvedel župnik. Trdil je, da gre za krvoskrunstvo, vendar so priče dokazale, da to sploh ni res. Šele čez nekaj let je mlademu, nenavadnemu paru uspelo, da sta se poročila.

Še huje je bilo, če je bodoči ženin rad pogledal v kozarec. Tako se ga je Gašper na večer pred poroko pošteno nacedil, v pijanosti pa je šel, nepremišljeno stavit, da ga je toliko v hlačah, da bo rekel nevesti ob poroki ne. Pivska družba se je ob njegovi stavi pošteno zabavala. Le nevesti, šrangarjem in domačim, ki so pripravili ohcet, ni bilo do smeha. Ura, ko naj bi bila ohcet, je že zdavnaj minila. Ko so nesojenega ženina končno našli na nekem kozolcu vsega pokozlanega od popite pijače, se je obrnil na drugo stran in jih poslal k hudiču. Ko se je streznil, mu je bilo žal, le pred prijatelji se je hvalil s svojim »podvigom«. Ni pa povedal, da ga je lastni oče do krvi pretepel, ker je z nespametno stavo izgubil lepo doto, ki bi mu jo bodoča žena prinesla v zakon.

Dekletom, ki so se poročile zelo mlade, so morali starši leta dokupiti.

Glavna tema pred poroko (in tudi po njej) je bila dota. Nekateri so zanikali, da bi bilo to res in so me skušali prepričati, da so se mladi poročali tudi iz ljubezni. Zato se mi zdi prav, da oboje obravnavamo enakovredno.

Vasovanje

Mnoge sogovornice so mi pritrdile, da je bil čas, ko so fantje prihajali vasovat eden najlepših. Če seveda niso bili preveč cagavi. Nagajivo so se muzale, ko so pripovedovale o kakšnem vasovalcu, ki se je takoj, ko je prišel, usedel za mizo in potem je komajda spravil kakšno besedo iz ust. Fantje so bili, baje, včasih bolj sramežljivi kot danes. Če so bila dekleta nagajiva, potem je bilo še huje, saj je vedel, da se na skrivaj hihitajo.

Povsem drugače je bilo, če sta bila dva že zaročena. Takrat je bil fantov obisk povsem uraden. Ponavadi se je usedel za mizo z očetom in sta udarila kakšno gospodarsko ali politično, dekle pa je moralo sedeti kje blizu in ju poslušati.

»Moj oče je imel navado, da je mojega bodočega ženina nalival z žganjem,« je obujala spomine Katarina. »Ko sta se ga oba napila, sva ju z mamo morali spraviti na klop pri peči. Proti večeru sta nehala vleči dreto in takrat se je oče začel hudovati, češ kakšnega zeta bomo dobili. Nikoli pa ni pomislil, da je bil on tisti, ki mu je vlival kozarce v usta. Hvala bogu se mož, potem ko sva se poročila, očeta ni več šoniral. Samo njemu na ljubo ni popil niti enega kozarca več!«

Zgodba pripoveduje o vasovalcu, ki ga oče ni maral. Zato se je pred njim zmeraj skrival, ko je prišel na obisk k svojemu dekletu. Nekoč pa ga oče le zasači, ker se mu ni pravočasno skril. Zagrabi ga s kovaškimi kleščami in ga odvleče na sredo vasi. Neki ruski ujetnik ju je opazoval in nenavadni prizor potem tudi upodobil v olju. Še danes visi ta slika v eni izmed zasebnih zbirk.

O doti se je začelo govoriti takoj, ko so ljudje izvedeli, da so šli kakšni starši na oglede. Takrat so tudi vaške čenče staknile glave in skrbno sledile poteku dogajanja.