Jubilej Martina Koširja

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Zanimivosti / torek, 7. november 2006 / 05:00

Martin Košir, rojen leta 1926 v Goričah, je bil eden najpomembnejših gorenjskih politikov po osvoboditvi do začetka devetdesetih let.

V soboto, 11. novembra, na martinovo, bo praznoval 80-letnico Martin Košir. Leta 1926 se je rodil v Goričah, kjer živi še sedaj. Njegovo mladost je zaznamovala vojna, saj se je že junija leta 1943, star dobrih 16 let, pridružil partizanom v 5. bataljonu Gorenjskega odreda. Bil je udeleženec pohoda 14. divizije na Štajersko. Dvakrat je bil ranjen. Po vojni je končal Srednjo ekonomsko šolo v Kranju in srednjo partijsko šolo ter opravljal številne funkcije: predsednik občine Goriče, sekretar komiteja ZKS Kranj, predsednik občinskega in okrajnega odbora SZDL Kranj, predsednik Okrajne zadružne zveze Kranj, republiški poslanec, predsednik skupščine občine Kranj in sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko. Že med delom na Gorenjskem je bil izvoljen v republiške skupščinske in partijske organe in za delegata ne zveznih partijskih kongresih. Leta 1974 je bil imenovan za podsekretarja v zveznem sekretariatu na notranje zadeve, kjer je vodil služno državne varnosti, od leta 1978 naprej pa je bil dva mandata republiški sekretar za ljudsko obrambo. Leta 1986 se je upokojil.

Na nekatere dosežke Kranja, Gorenjske in Slovenije v času njegovega političnega delovanja je še posebej ponosen. Sam omenja uspešno sodelovanje s takratnimi direktorji kranjskih in gorenjskih tovarn, vzpostavitev učinkovitih občinskih uprav, izgradnjo 14 novih osnovnih šol, vrtcev in prizidkov k nekaterim šolam, za kar sta bila kot prva v Jugoslaviji razpisana dva referenduma, združevanje kmetijskih zadrug, rast Merkurja in nastanek trgovinskih podjetij Živila in Kokra, stanovanjsko gradnjo, modernizacijo turističnih zmogljivosti in Kranju in okolici, gradnjo cest in mostov ter prenos dediščine kiparja Lojzeta Dolinarja v Kranj. Kot takratni republiški minister za obrambo se je zavzemal za krepitev slovenske Teritorialne obrambe, za uvedbo študija obramboslovja v Sloveniji in za zgraditev centra za obrambno usposabljanje v Poljčah.

Na koncu pregleda svojega delovanja je zapisal: »Ne želim nobene hvale, ampak le to, da ne bi nikdar pozabili, kakšne napore je vložil slovenski narod za svoj razvoj po drugi svetovni vojni.«