Peklenske mačkonke

Niso si nadele imena po filmih z žgečkljivo vsebino, čeprav s svojo pojavo verjetno marsikoga ´žgečkajo´. Zdi se, da ima le njihova glasba rdečo polt.

Hellcats so prikupni dekliški heavy metal kvintet z vseh vetrov Slovenije. Srečali smo jih na 6. FKK-ju na Primskovem, kjer so punce nastopile kot ‘predjed'. Tudi v zakulisju so ‘zakuhale' nekaj svojih glasbenih specialitet, tokrat zgolj z besedami.

Ime skupine mi zveni znano, saj obstaja kar nekaj podobnih poimenovanj. Kaj natančneje stoji za njim?

“Hellcat je pravzaprav stripovska superjunakinja iz 70-ih let in je nekakšna predhodnica kasnejše Catwoman. Ker skupaj počnemo nekaj, v čemer res uživamo in kar se nam zdi dobro, smo si ime za bend nadele kar po njej.”

Glede na to, da ste v bendu same punce, kar pošteno ‘žgete'. Kakšen je pa vaš pogled na turbo folk in na vpletanje turbo folk vzorcev v svojo glasbo?

“Naša kitaristka Majda je sicer izšolana harmonikarica (Majda ni najbolj navdušena nad tem), po duši pa smo namreč rokerice in metalke. Sicer nimamo nič proti tovrstni glasbi, ampak zaenkrat slabo kaže, da bomo imele komade v turbo-folk metal stilu. Tako kot žaganje ne sodi v narodnozabavno glasbo, tudi jodlanje ne sodi k nam.”

Dobri bendi imajo poleg dobre glasbe dodelano tudi vse, kar spada zraven: imidž, odrski nastop ... Se vam zdijo merila ista za oba spola?

“Merila so pri ženskah še večja. Zelo malo ljudi si predstavlja, da punce lahko delajo tako glasbo kot me. Do nedavnega je nekdo celo mislil, da imamo namesto bobnov na nastopih kar ritem mašino. Šele ko je videl premikajoče, se činele se mu je začelo dozdevati, da pa mogoče res igramo v živo. Spet drugi težko verjamejo, da ženske res lahko dobro igrajo kitaro. S tega vidika se moramo še bolj dokazovati. Se pa rade lepo oblečemo za nastope in bi bilo neumno, če tega ne bi izkoristile v svoj prid. Ne igramo pa na “plejbek” in nismo tukaj samo zato, da se pokažemo.”

Med bendi se vedno pojavljajo nove oznake tega kar igrajo. Kako bi uvrstile svojo glasbo, ki jo igrate?

“Če bi ustvarjale v osemdesetih, bi bila naša glasba tipični heavy metal. Za isti stil se danes uporablja oznaka “old school heavy metal”. Čeprav se tudi kakšna rock klasika znajde vmes.”

Ob poslušanju “Hell ain't a bad place” sem dobil občutek, da črpate iz rock scene 80-ih let. Kateri so vaši vzorniki?

“Recimo Montley Crew ter AC/DC. V splošnem smislu pa je vzor kar dosti glasbe, ki se je poslušala v obdobju natopiranih pričesk in piskajočih solaž. S tovrstnimi skupinami je navdihnjena tudi eda od naših dveh avtorskih pesmi z naslovom “Hell ain't a bad place to me”.«

Skupine z resnimi ambicijami delajo trdo. Kako je z vašim načinom dela v skupini?

“Imamo svoj vadbeni prostor v Ljubljani, kjer se redno dobivamo. Kadar nimamo nastopov, imamo poleg individualnih vaj doma najmanj dvakrat tedensko tudi skupne vaje, ki jih v času nastopov še povečamo. Besedila v angleščini pišemo zaenkrat vse, glasba je tudi v celoti plod naših zamisli. Za nemoten potek vaj ter dober zvok pa smo si pred kratkim kupile tudi “mešalko”. Ker pa je dobra “mešalka” kar velik finančni zalogaj, smo jo vzele na kredit. Dobra oprema je pogoj za samo glasbeno ustvarjanje. Tudi točnosti na vajah se striktno držimo, tako da se nam z zamujanjem ni bilo treba nikoli ukvarjati. Komaj čakamo, da se dobimo.”

Kdaj lahko pričakujemo kakšen vaš plošček ali videospot?

“Prvi kratkoročni plan je narediti nekaj koncertov in dodobra izpiliti komade, ki so še v nastajanju. Sicer si ne delamo dolgoročnih planov. Lahko ti torej izdamo, da nimamo ambicije osvojiti Amerike. Kar pa nikakor ne pomeni, da nismo na preži za novimi presenečenji. Delamo bolj v smislu “kamor nas bo pač pot zanesla”. Ko bo narejenega še nekaj glasbenega materiala, se čisto lahko zgodi, da gremo snemat ploščo.”