Tako smo bili vajeni

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 3. november 2006 / 05:00

Kolikor jih bo Bog dal

Ko so jo sestre spraševale, kdo je oče, ni nobeni izdala, kaj je počel njihov brat. Šele ko je čez več let umrla za tuberkulozo, je na smrtni postelji svoje grehe zaupala eni izmed nečakinj, ki ji je potem tudi zapustila svoj delež na kmetiji in skromno pohištvo.

Za dekle, ki so služile na večjih kmetijah, in so zanosile z gospodarjem ali domačimi sinovi, je na splošno veljalo, da se niso zatekale k splavu. Marsikatera je namreč upala, da bo z rojstvom otroka dobila pri hiši več pravic, toda ti upi so se prej kot ne izkazali za jalove.

Med ljudmi pa še zmeraj kroži zgodba o neki dekli, ki ji je sam gospodar (ker se je bal svoje oblastne žene) preskrbel posebne recnije, ki bi pripomogle, da bi prišlo do splava. To se ni zgodilo, se je pa reva z zvarkom zastrupila in so jo morali odpeljati v Ljubljano v bolnišnico. Tam se je zanjo zavzel eden izmed zdravnikov, ki ni mogel imeti otrok. Baje jo je vzel k sebi in ko je rodila, je otroka pustila pri njem, sama pa se je vrnila nazaj na kmetijo.

Po 2. sv. vojni je bil splav kazniv, toda kljub temu je bilo veliko primerov, ko je prišlo do tako imenovanih kriminalnih splavov. Stanje se je umirilo, ko je država uvedla posebne komisije, ki so potem odločale, kateri ženski se dovoli splav in kateri ne.

Preden se oženiš, pošlji ušesa med ljudi (ljudska modrost)

Včasih je bilo največ priložnosti za srečanja med mladimi ob najrazličnejših kmečkih opravilih (košnja, žetev, mlačev, pri preji, ko so trli lan …) Plesi so bili v glavnem le podnevi, mladi pa so bili dokaj sramežljivi in se niso upali kaj prida ogovarjati drug drugega. Pogosto so bili starši tisti, ki so določali, s kom se bo kdo poročil. V večini primerov, zlasti med bolj bogatimi, so se kar sami med seboj dogovorili. Da ne bi delali krivice, je treba priznati, da so nekateri imeli nos za to, kdo sodi skupaj in kdo ne. Tako je bil med obema vojnama znan kmet, ki je z veliko mero posluha poženil tako sinove kot hčere in čeprav so ga morali ubogati, so imeli vsi po vrsti srečen zakon.

Nekega pravila, koliko sta morala biti stara ženin in nevesta, tudi včasih ni bilo. V družinah, kjer je bilo več deklet, je veljalo pravilo, da se je morala najprej oddati starejša hči. Če ni šlo po tem vrstnem redu, tudi ostale niso imele pravice do možitve. Nekateri fantje so prav tako ostali samski do poznih let, ker jim doma niso dovolili vzeti tiste, za katero so se ogreli.

Ko sta se mlada dva zaročila in je potem naneslo, da je moral fant oditi v vojsko ali za zaslužkom, je bila dolžnost staršev, da pazijo na dekle. Toda nekatera so bila zaljubljene v drugega.

Tudi Mara se je, medtem ko zaročenca ni bilo doma, zagledala v drugega. Ker pa so starši pazili nanjo, med drugim je morala celo spati v sobi, v katero se je prišlo skozi spalnico staršev, je nazadnje našla način, da se je s svojim ljubčkom sestajala: ker je bila močnejše postave, se je vsak večer, ko sta starša zaspala splazila ven, si ga oprtala na hrbet in ga prinesla v sobo, kjer sta se potem imela rada. Zjutraj ga je po isti poti nesla iz sobe. Ko se je začela debeliti, so se vsi čudili. Nikomur niti na kraj pameti ni padlo, da bi lahko bilo kaj narobe. Ko se je zaročenec vrnil domov, je ni več maral, ker je bila že uštimana.

Fant in dekle z dveh velikih žirovskih kmetij sta se imela oženiti. Vendar je fant dekletu, tik pred poroko sporočil, da se bo oženil z drugo. Pri njej pa so imeli že vse napečeno in kupljeno za slavje. Zanimivo je, da je tista, ki jo je potem vzel, svoji nesojeni predhodnici poravnala vse račune, ki jih je imela s pripravo na ohcet.

Milan se je bil ogrel za dekle, ki je imelo otroka s fantom, katerega so ubili na Sorški fronti. Bila je dobra in poštena, vendar je bil za Milanove starše otrok prevelika ovira. Čeprav je bil dobra partija, se ni hotel poročiti. Na skrivaj je hodil k svoji izbranki in še tisti mesec, ko mu je oče prepisal kmetijo, se je z njo tudi poročil. Toda star je bil že čez 50 let, toda vseeno so se jima rodili še trije otroci.

Ker so prenekateri imeli v glavi bolj doto kot ljubezen, se je velikokrat zgodilo, da so se čez noč ogreli za kakšno drugo, ki je imela več pod palcem.

Tudi Matija in Slavka sta imela že vse dogovorjeno za poroko. Le vina še ni bilo dovolj pri hiši. Pa se odločita bodoči zet in tast, da se ponj odpravita na Dolenjsko. Tam se je fant zagledal v gostilničarjevo hčer in takoj sta se dogovorila, da se vzameta, čeprav sta se šele prvič videla. Ker je bil zal fant, to ni bilo težko. Kljub temu da mu je nesojeni tast zagrozil, da ga bo ubil, če ga dobi v roke, ni nič pomagalo. Ostal je kar na Dolenjskem, oče pa se je sam in še brez vina vrnil domov.

»Mojo mamo je bilo tako sram, da se več kot dve leti ni pokazala iz hiše,« je povedal sin nesojene neveste, Rajko.

»Potem je sosedu na porodu umrla žena in že čez nekaj mesecev, kakšna ironija, sta se s Slavko vzela. Lahko rečem, da je bil njun zakon zelo srečen in harmoničen. Še na stara leta, ko sta bila že vsa betežna, jo je zmeraj pobožal po roki, ko je odšel od doma.«