Dan spomina na naše mrtve

Vsi Slovenci, ne glede na to kdaj, kje in zakaj so umirali, so naši, vredni našega spomina, je nekoč zapisala Spomenka Hribar.

Ko so v soboto na eni od slovenskih radijskih postaj mlade spraševali po njihovem mnenju o bližnjem dnevu spomina na mrtve, vseh svetih ali dnevu mrtvih, kot marsikje še rečejo sredinemu prazniku, je večina odgovorila, da si tudi mrtvi zaslužijo svoj dan. Vredni so našega spomina na čas, ki smo ga preživeli skupaj. Do njihovih grobov pa je dobro stopiti še kakšen drug dan, ne le 1. novembra, in jim nameniti lepo misel, ki pomeni več kot pretirano razkošje cvetov in množica sveč, so še dejali.

Slovenska pokopališča so urejena tako kot le redkokje na svetu, kar dokazuje našo kulturo, spoštovanje človeka in njegovega življenja. Ko odkrivamo skrita grobišča in grobove po grapah in jamah, ki so nastala med drugo svetovno vojno in v prvih mesecih po njej, se izmikamo tudi ideološki ujetosti, ki se je v preteklosti preselila od živih tudi k mrtvim, in prenašamo tako kulturo in spoštovanje na vse mrtve. Vsaj po smrti naj bodo vsi ljudje enaki. Odkrivanja skritih in zamolčanih grobov nihče ne sme zlorabiti za netenje novega sovraštva. V preteklosti ga je bilo na slovenskih tleh že toliko, da se človek lahko le čudi, je o njem zapisal univerzitetni profesor dr. Janez Juhant. Odkrivanje doslej zamolčanih grobov je predvsem spoštovanje civilizacijskega načela, da ima vsak človek pravico do imena in po smrti do pogreba in groba in da imajo svojci pravico zvedeti, kje ležijo posmrtni ostanki njihovih domačih. Trdno sem prepričan, da bi slovenska država to lahko naredila že mnogo prej, v dobro živih in za mir pokojnih. Slovenci, ki so umrli med vojno in ob njenem koncu, niso 'naši' in 'vaši'. Vsi so 'naši', tako tisti, nad katerih grobovi je rdeča partizanska zvezda, in oni, ki so umrli ali so morali umreti nedolžni ali zaradi drugačnega pogleda na svet, je v pogovorih o spravi večkrat dejala in zapisala Spomenka Hribar. Mislim, da je že čas, ko ne bo treba nikomur več naskrivaj, v strahu, z občutkom sramu ali zmagoslavja na pokopališčih ali tišini gozdov na takih grobovih prižigati sveč.

Seveda pa kaže v življenju spoštovati zlato pravilo: »Ne stori nikomur nič takega, česar ne želiš, da bi kdo storil tebi!«