Iz starih časov: Kam s polhi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 27. oktober 2006 / 05:00

Valvasorjev opis polhov in vsega, kar je z njimi povezano, je v njegovi Slavi eden najbolj zanimivih. Tej drobni živalci je namenil veliko več prostora kot marsikateri obilnejši. Hotel je preveriti tedaj še živo ljudsko prepričanje, da polhe pase sam hudič – in ni ga povsem ovrgel. Oziroma: sam je nekoliko verjel v te pripovedi. Bolj stvaren je njegov opis lova na polhe, ki se ga je seveda tudi udeležil. Nastavijo pasti in ko se ulove, jih iz njih pobirajo. »Sem ter tja se pa zgodi, da se sliši, kako se pasti vso noč prožijo, pa se še en polh ne ujame. Dolže vraga, da on trapi kmete in jih ima za norce. Zares se zelo pogosto zgodi, da vso noč nastavljajo loke, pa nobenega polha ne dobe. Najbolj jih love v pozni jeseni, ko se spravljajo skozi svoje luknje v zemljo. Z jesenskim lovom je takole: Napravijo veliko skrinjo in v sredi odprtino. Vanjo vtaknejo pesto starega kolesa. V cev nabijejo veliko ostrih žebljev, tako da mole zdolaj konice ven. Polh gre lahko noter, nazaj pa ne more, ker mu žeblji nastavljajo osti. Skrinje zakopljejo nad polšjo luknjo, tako da gleda le cev na dan, vse naokrog pa zadelajo. Polhi se gneto v skrinjo, dokler ni nabito polna. Zjutraj ujetnike pobero, skrinjo pa puste tam in tako delajo zmerom naprej.«

Za današnje ekološke in živalstvu prijazne poglede je bil to precej strašljiv način lova, ki pa očitno ni odvrnil ljudi od množične udeležbe. Nasprotno: celo potegovali so se za pravico, kdo jih sme loviti. »Ne sme pa vsak kmet polhov loviti, prej mora nekaj odriniti gosposki, lastnici gozda. Navadno dajejo za dobro luknjo po krono, t. j. 2 goldinarja, tudi več ali manj, kakršna je pač luknja, dobra ali slaba. Znano je, kakšne so luknje. V njih ostanejo polhi brez hrane vso zimo. Nikoli nisem mogel zvedeti, da bi jih našli v zemlji; zato sodim, da se prav globoko zarijejo … O naših polhih je treba povedati še, da so lepo rejeni in imajo veliko več masti ko mesa; zato jih je najbolje peči. Mnogi plemenitaši in meščani se branijo te jedi, posebno ženske. Eni pravijo, da se jim graja, ker te živali vrag vardeva in pase, drugi, ker so tako podobne podganam. Kmečkemu človeku pa se tako malo upirajo, da jih nasoli polne lonce, sode ali kadi in jih uživa vso zimo. Ponekod jih marsikdo nasoli po več tisoč.«

Ne vem, kako bi bilo, če bi sam živel v tistem času, a zdi se mi, da bi se uvrstil med tiste, ki »se branijo te jedi«. Priznati moram, da nisem polha nikoli poskusil ne loviti ne jesti in me tudi prav nič ne mika, da bi ga. »Ta živalca pa ni samo za jed, ampak tudi za okras obleki. Njihove mešiče prevažajo v oddaljene dežele in kraljestva, na primer v rimsko cesarstvo, na Holandsko, na špansko Nizozemsko, v Anglijo, Francijo, Italijo itd. Krznarji potrosijo kožice z apnom, od česar dobiva krzno ali podlaka črnikaste lise kakor tiger.« Ja, poglejte, kako se časi spreminjajo: tudi nošnja krznenih oblek in dodatkov ni več v modi, naravovarstveniki mu celo nasprotujejo … »Toliko o polhih, o katerih sem hotel povedati vse okoliščine zato, ker mi še ni prišel pred oči pisatelj, ki bi bil te živalce prav popisal,« je svoje polhanje sklenil učeni Valvasor.