Duh reformacije

Besedilo: Drago Sukič
Kategorija: GG Plus / petek, 27. oktober 2006 / 05:00

Ob dnevu reformacije si skušamo priklicati v spomin obdobje, ki nas spominja in opominja na duhovno gibanje, ki je pomembno prebudilo Evropo in naše prednike. Slovenci smo z reformacijo, Trubarjem in drugimi reformatorji dobili prvo slovensko knjigo in knjižni jezik ter bili prvič zapisano poimenovani in nagovorjeni z imenom, ki ga imamo še danes: Slovenci.

V Sloveniji dan reformacije kot državni praznik praznujemo že od leta 1992, vendar se še vedno lahko upravičeno sprašujemo, kaj ta praznik pomeni povprečnemu državljanu naše domovine. Večina najbrž ve, da gre za »praznik protestantov« in za nekaj v zvezi s Primožem Trubarjem, prvo slovensko knjigo in slovensko kulturo. Seveda nas praznik reformacije predvsem spominja na gibanje, ki ga je 31. oktobra leta 1517 sprožil Martin Luter, ki je v svojih 95 tezah izrazil potrebo po prenovi Cerkve. Lutrove teze, ki so se v nekaj tednih razširile po glavnih evropskih deželah, so sprožile plaz razprav, ki je pomenil tudi začetek nove verske prenove.

Seveda reformacija ni bila samo neko zaključeno zgodovinsko obdobje, saj se je protestantizem razvijal skozi vsa nadaljnja stoletja in njegova prisotnost je danes očitna. Zato praznik reformacije ni samo praznik protestantov, temveč praznik vseh Slovencev.

Potrebno je tudi poudariti, da reformacije ne bi bilo, če reformatorji sami pred tem ne bi doživeli »osebne reformacije«. Martin Luter je doživel svojo osebno reformacijo že nekaj let pred usodnim letom 1517 in sicer skozi iskanja poti iz svojega strahu pred smrtjo in doživljanja negotovosti glede večnosti. Kot duhovnik in teolog tedanje Cerkve se je še vedno boril z močnim občutkom krivde, ob tem je skušal potolažiti svojo nemirno vest z vsemi mogočimi pokorami in dobrimi deli. Pri vztrajnem iskanju poti rešitve je končno naletel na en sam preprost stavek v pismu Rimljanom, ki se glasi: "Pravični bo živel iz vere." Ta stavek je Lutra povsem spremenil in nekaj let pozneje pretresel še ves krščanski Zahod. Zakaj? Luter je namreč spoznal, da človek doseže opravičenje pred Bogom le po veri.

Tako so reformatorji z lastnim izkustvom reformacije sprožili kulturno in duhovno prenovo prežeto z željo, da se človeka vodi k osebni svobodi in odgovornosti, kar je pa povzročilo gibanje, katerega sadovi so danes prisotni v temeljnih segmentih naše družbe. Zato praznovanje dneva reformacije ni le obujanje spominov na zelo pomembna zgodovinska dejstva za slovenski narod, temveč tudi izziv, da hkrati sami pomislimo na osebno duhovno reformacijo, ki nas lahko navdihne za novo dimenzijo življenja in ustvarjalnosti.

Prisotnost protestantizma v današnji družbi

Protestantizem je na Slovenskem seveda prisoten v krščanskih cerkvah in to v Evangeličanski cerkvi, ki ima kontinuiteto vse od 16. stoletja ter v neoprotestantskih cerkvah, ki so pojav poznejšega razvoja protestantizma. To so predvsem Baptistična, Binkoštna in Cerkev svobodnih bratov.

Ob vsakoletnem praznovanju dneva reformacije je prav, da si ozavestimo tudi prisotnost protestantizma v današnji družbi, saj bi sicer ob spominjanju le na pretekle dogodke obšli osnovni pomen tega praznika.

Protestantizem in njegova dediščina živi na Slovenskem, v načelih in praksi moderne zahodne civilizacije. Protestantizem, ki je usmerjal ljudi k posvetni dejavnosti, k poklicnemu delu kot religiozni krščanski vrednoti in ki se je v preteklih stoletjih najbolj in najprej uveljavil v najbolj prodornih in vodilnih družbah zahodne Evrope, je bistveno prispeval k njihovi modernosti in uspehu, pozneje pa še to isto pri nas. Tako je prav protestantizem, protestantsko razumevanje in udejanjanje krščanstva skupaj s poznejšim razsvetljenstvom, bistveno prispeval k nastanku modernih družb t. i. zahodne civilizacije, katere del je tudi Slovenija.

Ko govorimo o vplivu reformacije in protestantizma na slovensko kulturo, moramo poudariti predvsem pomen, ki ga je imela vzpostavitev slovenskega knjižnega jezika na narodno in pozneje nacionalno zavest.

S Trubarjevim nagovorom »vsem Slovencem«, s prvimi slovenskimi besedami prve slovenske knjige smo bili Slovenci sami sebi in vsemu svetu prvič nagovorjeni in poimenovani kot Slovenci in tako smo Slovenci z reformacijo postali tisti prebivalci habsburških dežel, ki so govorili slovensko in razvijali svoj jezik, s tem pa tudi svojo narodno samozavest. Z vzpostavitvijo knjižnega slovenskega jezika je postalo slovenstvo nekaj, kar nas je razlikovalo od drugih, ne glede na spremenljivost državnih in političnih meja. In ko se je v 19. stoletju začela razvijati slovenska nacionalna zavest, ko so se iskale korenine kulture, jezika in identitete, je bilo spodbudno spoznanje, da jezik ni nekaj, kar obstaja v visoki kulturi in literaturi ali v obliki zapisanih pridig in nekaj ljudskih povesti, ampak je to jezik, ki je že v 16. stoletju zmogel zadostiti ključnim merilom kulturnega jezika, saj je v njem obstajala ključna sveta knjiga – Biblija.