Tožilska zgodba

Zgodbe so lahko take s srečnim koncem, ali pa, kar je danes, zlasti v kadrovskih zadevah dokaj običajno, z nesrečnim koncem. Kakšen bo konec te zgodbe, je težko reči. Če bo življenje sedanjo vodjo Okrožnega državnega tožilstva (ODT) v Kranju Ireno Kuzmo, kot vodjo odplavilo, bo konec zgodbe vsaj za kolektiv, srečen konec.

Pripoved te zgodbe ni lahko delo, vsaj zame ne. Bil sem dolgoletni član tožilskega kolektiva in me lahko doleti očitek, da si upam zgodbo povedati šele sedaj, ko sem iz kolektiva odšel. Lahko me torej doleti očitek, da sem strahopetec. Kdor me pozna, ve, da to nisem, kdor me pa ne, bo pač pri tej kvalifikaciji vztrajal. Ta riziko pač sprejmem na svojo grbo, saj se zgodba nanaša na pomemben del pravosodja, na tožilstvo. Ne na tožilstvo nasploh, ampak kar je za bralce Gorenjskega glasa pomembno, na regijsko tožilstvo s sedežem v Kranju. Pa še nekaj je potrebno reči. Pomemben del te zgodbe se je zgodil, ko sem iz kolektiva že odšel, torej na tok dogodkov nisem imel nobenega vpliva več in mi vsaj v tem delu strahopetnosti ni moč očitati.

V življenju se človeku pripeti marsikaj, požar, povodenj, suša, prometne nesreče, potres ali pa da za vodjo tožilstva dobiš Ireno Kuzmo. In ta nesreča je ODT v Kranju doletela pred šestimi leti. Nesreči je botrovala takratna ministrica za pravosodje Barbara Brezigar, katere mandat je bil vsaj šest mesecev predolg (to je bil sicer njen celoten mandat). Tudi takrat ni spoštovala predloga državno tožilskega sveta (DTS), kot ga tudi tokrat ni. Le da je sedaj, kot generalna državna tožilka, njegova predsednica (žal po sili zakona). Ni ga spoštovala, čeprav menim, da je vezana na sklepe DTS, kljub temu da misli drugače. Takšna je pač usoda demokracije. Brezigarjeva je v »demokratičnem« svojstvu predsednice DTS vodila sejo, na kateri se je odločalo, katerega izmed prijavljenih kandidatov bo ta kadrovski organ tožilske organizacije predlagal za vodjo tožilstva v Kranju. Na njeno veliko presenečenje (in jezo), kar kaže na to, da slabo pozna razmere v tožilskih kolektivih, je DTS odločil, da je Kuzma neprimerna za položaj vodje. Izraz neprimerna je potrebno poudariti, ker se ta okoliščina zamegljuje s tem, češ Kuzma je bila izmed treh kandidatov uvrščena na tretje mesto. Tako se poudarja le uvrstitev, ne pa dejstvo, da je bil sklep DTS tak, kot je poudarjeno zgoraj. Ta sklep DTS-u ni bil politično vsiljen, kot je politično vsiljeno ponovno imenovanje Kuzme za vodjo. Ta sklep je rezultat razprave na DTS-u, ki je bila argumentirana in podprta s preverljivimi dejstvi.

In katera so ta dejstva, oziroma kakšen je način njenega vodenja, ki je prepričal DTS o neprimernosti Kuzme. Da bi bralec lažje dojel situacijo, je potrebno reči, da tožilska organizacija ni polvojaška organizacija, kot si to predstavlja Kuzma, včasih pa tudi Brezigarjeva. Dosedanji vodje so si tožilstvo predstavljali drugače, zato je v kolektivu prevladovala strokovnost in strpnost ter argumentiran odnos o stvareh, kjer so se mnenja križala. To lahko mirne duše trdim, saj sem od leta 1965, ko sem se zaposlil na tožilstvu, doživel kar precej vodij, enako kot Kuzma. Le da se od njih ni ničesar naučila, kar kaže na njene omejene sposobnosti dojemanja, kaj je vloga vodje tožilstva. Zato je tudi njen pristop tak, da jo v celoti diskvalificira kot vodjo. Aroganca do strokovnih argumentov, komuniciranje s tožilci preko pismenih odredb vseh vrst, običajno s poseganjem v neodvisnost tožilca, nezakonita kontrola preko videoposnetkov, žalitev tožilcev v prisotnosti administracije, šikaniranje posameznih tožilcev in administrativnih delavcev, zaposlovanje brez razpisov, nepotrebno širjenje tožilske administracije in s tem zapravljanje davkoplačevalskega denarja, tudi zaradi tega, ker ne zna brati najemnih pogodb, oviranje tožilcev pri dodatnem izobraževanju, sklepanje poslov s partnerjem svoje prijateljice in namestnice, pa ne zato, ker je najcenejši, neuvedba postopka zoper svojega kolega, ki je evidentno storil kaznivo dejanje, so le del dejstva, ki so preverljiva in ki so botrovala odločitvi DTS.

Kljub takemu razpletu na DTS sem v Dnevniku 11. septembra in 12. septembra 2006 prebral, kaj je vzrok temu, da je bila Kuzma ponovno imenovana za vodjo. Iz teh dveh člankov izhaja, da je Brezigarjeva kljub stališču DTS v stilu »hokus – pokus« iz neprimerne vodje pričarala najbolj primerno. Vsebina tega čarobnega praška, ki je iz Pepelke naredil princesko, je argument, da je Kuzma že dvajset let na tožilstvu, ter da je do sedaj uspešno vodila ODT v Kranju. Kot se to spodobi, je k temu dodala Kuzma, smiselno še to, da je njena zasluga, da je bilo tožilstvo ocenjeno pozitivno in je torej edino logično, da je vodja še vnaprej. K tej samohvali in nakladaškim argumentom Brezigarjeve, bi rekel le tole. Kuzma je zaslužna za dobro delo tožilstva točno v taki meri kot za lanski sneg. Ne vem, kako je drugod, vendar za kranjsko tožilstvo trdim, da gre zasluga za dobro delo tožilstva izključno tistim tožilcem, ki so reševali spise in hodili na obravnave. Če tožilci v Kranju sami ne bi bili dovolj strokovni in odgovorni in če sami ne bi vedeli, kako in kaj morajo storiti, potem tudi ocena dela tožilstva ne bi bila pozitivna. Lahko pa bi bila še boljša, če bi bil vodja kdo drug, saj je Kuzma po strokovni plati šibkejši člen, po človeški pa najšibkejši člen kolektiva. Namesto, da bi kot vodja skrbela za dobre odnose, za čim boljše pogoje dela (pri čemer nimam v mislih prostore), za čim več dodatnega izobraževanja, v biciklističnem smislu, skrbi predvsem za svoj ego. Priznati pa ji moram, da ima slonjo kožo. Vsi v kolektivu, pa tudi v širši pravniški srenji vedo, da je neprimerna za vodjo in tudi zakaj, pa ji ni nič nerodno. Vsak bi se sam umaknil in poskušal najti srečo kjer drugje v okviru tožilske organizacije.

Seveda pa se Kuzma ni sama postavila na mesto vodje. Tja jo je postavila vlada na predlog ministra, katerega predlog je temeljil na stališču Brezigarjeve. Glede na to, da sta iste politične opcije, je to razumljivo. Takšni kadrovski politiki Brezigarjeve pa se ne čudim. Če za vrhovne tožilce forsira svoje prijateljice in politične somišljenike ne glede na strokovne reference, potem bi bilo čudno, da bi v primeru Kuzme ravnale drugače. Vendar naj potem slovenskem občestvu ne naklada, kako se bo delo tožilske organizacije pod njenim vodstvom izboljšalo. Dokler bo prepričana, da je perspektiva tožilstva v vodjih tipa »Kuzma«, do takrat njenim trditvam o boljšem delu. Dragi bralci ni verjeti, tudi zato ne, ker je s svojim predlogom,d a naj minister za vodjo predlaga Kuzmo, pljunila na celotno tožilsko organizacijo, saj je večina članov DTS neposredno izvoljena iz vrst tožilcev. Pljunila na tožilce pa ni samo s tem, ko je ignorirala sklep DTS, ampak tudi s tem, da je na posvetu na Brdu (Delo 19. septembra, stran 2) izjavila, da je večina tožilcev strinja z reformo plačnega sistema v javnem sektorju. Večina tožilcev (razen vodij in namestnikov vodij, ki bodo imeli bistveno višje plače), je svoje nestrinjanje izrazila s tem, da se je pritožilo zoper sprejete odločbe. Tudi ta okoliščina kaže, da so posamezne odločitve in stališče Brezigarjeve tam, kjer bi morale biti strokovne, politične kot je tudi odločitev o Kuzmi politična. Če bi bila strokovna, bi minister predlagal vladi za vodjo Dušana Csipoja, katerega je DTS ocenil kot najprimernejšega kandidata.