Midva (3)

V viharnih dneh je težko biti kapitan. Še težje se je takrat zediniti, v katero smer naj pluje barka in kakšna je vloga članov posadke. Danes vem, da vsak človek da toliko in na takšen način, kot zmore in hoče. Le naša pričakovanja in sličice iz sanj nam kvarijo načrte. Ko človek ugotovi, da bitje na drugi strani, ki mu zre v oči, ni padlo z Marsa, ampak je pred teboj takšno, kot je – moški (ženska) iz mesa in kosti, ti ostane samo dvoje pametnih rešitev. Da ga sprejmeš takšnega, kot je in se od njega tudi učiš. Lahko seveda tudi pobegneš in slej ko prej naletiš na podobne duhove svoje preteklosti. Lekcijam pač ni moč ubežati. In prav o sprejemanju bi rada nekaj napisala. Preveč prepirov nastane zgolj zaradi tega, ker ne poznamo partnerjevih potreb in njegovega

načina izkazovanja in sprejemanja ljubezni. Nekomu veliko pomenijo dotiki, drug ima rajši skuhano kosilo in zlikane srajce. Tretji je navdušen nad dolgimi pogovori v noč in četrti je presrečen, ko mu partner posveti svoj čas. In kaj nam veliko pomeni? Če to vemo in znamo na pravi način tudi povedati, potem partnerju prav gotovo olajšamo zadevo. Veliko lažje je namreč ugoditi nekomu, ki sam ve, kaj si želi, kot pa človeku, ki ves čas sitnari, ker ne dobi tistega, kar hoče. Ljudje smo pač čudna bitja. Ko prepoznamo partnerjevo potrebo po ljubezni in vemo, kaj mu veliko pomeni, to le naredimo. Zakaj pa ne? Če ima človek nekoga rad, se z lahkoto potrudi zanj, ne da bi pričakoval povračilo. Pri tem nas prevečkrat ovira pamet, ki nas hujska in pravi, zakaj pa ne bi jaz malce počakala, da vidim, kaj se bo zgodilo. In ker se nič ne zgodi, planemo v jok in oh joj, kako velika krivica se nam je zgodila. Vse, kar je v temle sestavku žalostnega, je dejstvo, ki nam ga nazorno kažeta naslednji dve besedici. To sta besedi reaktor in kreator. Smo samo eno, oboje ali nič od tega v naših partnerskih odnosih?