Množičnost športa mladih

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Nasveti / torek, 10. oktober 2006 / 05:00

V Velenju, športno zelo razvitem mestu z bogato tradicijo so v soboto organizirali tradicionalni že 41. kros občinskih reprezentanc, nekdaj elitne tekaške tekme čez drn in strn v Sloveniji, pred časom pod imenom Kros Dela. Tekmovanja sem se udeležil skupaj z ekipo mladih tekačev in tekačic iz Železnikov, ki so v preteklosti že večkrat osvojili ekipni naslov državnih prvakov, tokrat pa uspeh ni bil ravno bleščeč - ne na račun slabih nastopov, temveč maloštevilne ekipe. Pred petimi leti, ko smo se prav tako odpravili na omenjeno tekmovanje, takrat organizirano v Murski Soboti, je bil avtobus poln, tokrat je bilo v velikem avtobusu zasedenih le osemnajst sedežev in razlika glede na pretekla leta je bila ogromna. Tekmovanje je bilo zgledno organizirano s strani velenjskih športnih delavcev in glede na vložen trud bi si tekmovanje zaslužilo večjo množičnost in prepoznavnost.

Po tekmovanju sem nekaj besed izmenjal z delavcem, ki je na tekmovanju in že na mnogih prejšnjih meril boj s časom, moderno povedano, član ekipe Timinga. Postregel mi je le z nekaj statističnimi podatki o tekmovanju, ki v zadnjem času pada po kakovosti in številu nastopajočih. Pred desetimi leti je teklo več kot tisoč tekačev, predvsem mlajših kategorij, še pred petimi leti čez osemsto, letos pa se je številka ustavila pri dobrih štiristo tekačih in če bo šlo tako naprej tovrstna atletika nima ravno bleščeče prihodnosti. Številčnost tovrstnim tekmam dajejo predvsem mladi nadobudni tekači, ki svojo energijo in moč usmerijo v mehko travo, prst in tudi blato pod njihovimi nogami, ki jim nikakor ne more škoditi, nudi jim pristen stik z naravo, novega zagona in motivacije. Prijetno presenečen sem bil, ko sem v cilju kategorije dečkov opazil dva tekača, ki sta celotno, dokaj zahtevno in razmočeno progo pretekla bosa, brez modernih šprinteric ali superg, ki včasih zahtevajo, da se noga obnaša drugače, kot bi se morala - naravno in spontano. Nista bila v ospredju, a videti je bilo, da sta iztisnila vse od sebe, zadovoljna, da sta pripomogla k uspehu celotne ekipe in blatna do kolen, umazana po kratkih hlačah in majicah sta se sprehodila skozi množico, kar malce osuplih gledalcev, se umila, preoblekla in šla spodbujat sovrstnike, ki so še čakali na nastop. Zaslužila bi si velik aplavz. Taki primeri so zelo redki in lahko bi bili mnogim za vzor. Kdaj še vidimo mlade tekače, ki bi se bosi podali na tek po mehkih travnikih. Ne da se mi, zakaj pa je to treba, kaj pa imam od tega, so najpogostejši izgovori.

V Keniji, tekaško danes najbolj razviti državi na svetu, še dandanes otroci tudi po deset kilometrov dnevno bosi hodijo in tečejo, samo da se naučijo brati in pisati. V eno smer. Tudi po končanem pouku jih čaka dolga pot. Pri nas teh primerov že dolgo ni in jih ne bo več. Kenijci ostajajo mojstri, čeprav iz hude revščine se preko svojih zlatih nog prebijejo na prizorišča prestižnih mitingov Züricha, Bruslja ali Osla in z lahkoto premagujejo tekače zahodnega razvitega sveta, ki jim očitno vsa medicinska tehnološka in ostala podpora ne koristi kaj dosti v primerjavi z afriško skromnostjo, predanostjo ter pripravljenosti za trdo in vztrajno delo. Morda bi se lahko kdaj pa kdaj zgledovali po njih.

Športna vzgoja bi morala dobiti večji in širši pomen, da bi lahko vzgojili dobre atlete in športnike. Pa ne slediti modernim, včasih tudi agresivnim ameriškim športom, temveč pot pod noge in v naravo.