Včasih se flirt zgodi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 30. junij 2018 / 17:21

Slovenska izvedba muzikala Briljantina v Cankarjevem domu v Ljubljani je navdušila premierno publiko, dober sprejem pa je doživela tudi na prvih ponovitvah. V oktobru tudi na Bledu in v Medvodah.

Ljubljana – Naj se javi kdo od vas v srednjih letih, ki še ni slišal za muzikal Briljantina (v izvirniku Grease, avtorja pa sta Jim Jacobs in Warren Casey), ki je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja velika uspešnica in ga še danes izvajajo po vsem svetu, s čimer se potrjuje njegova brezčasnost. Odrska izvedba je sicer nastala v Chicagu leta 1971, nam pa je seveda najbolj znana filmska priredba izpred natanko štiridesetih let, v kateri sta blestela John Travolta in Olivia Newton John. V sodelovanju podjetja Prospot, d. o. o., z neumornim producentom Jurijem Frankom in Festivala Ljubljana smo končno originalno licenčno izvedbo muzikala dobili tudi v slovenski različici. V petek smo si ogledali premiero v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Originalna zgodba se sicer dogaja konec petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v Ameriki iz črnskih korenin začel poganjati rokenrol in je srednješolska mladina – na izmišljeni šoli Rydell High – uživala brezskrbno mladostniško življenje polno zabave, prvih ljubezni in spletk ter takih in drugačnih »junaštev«, ki so mladini popestrila sicer dolgočasni šolski vsakdanjik. Pogled iz današnje Slovenije nas prepričuje o tipični ameriški posladkani zgodbici, ki pa se v šestdesetih letih ni kaj dosti spremenila – vsebine so namreč podobne, le oblika je času in slovenskemu okolju primerno nekoliko drugačna. Za to sta odlično poskrbela oba prevajalca, pesmi in glasbe – že večkrat doslej preverjeni Tomaž Domicelj in besedila ter dialogov – mojster besede Boštjan Gorenc - Pižama.

Predstava se začne s šestdeseto obletnico mature in maturanti na oder pridejo osmim križem primerno počasi, drsajoč. Seveda se kaj kmalu vse spremeni in čas se zavrti nazaj v leto 1958. Plesa in petja ne manjka, seveda pa tudi ne številnih mladostniško razposajenih dialogov. Plesno-pevska ekipa, ki je bila izbrana na avdicijah – na odru nastopi okrog štirideset plesalcev, med njimi nosilci glavnih vlog tudi kot pevski solisti – suvereno opravlja svoje poslanstvo. Všečno in plesno vabljivo. Scena (Aleksandar Denić) je zelo funkcionalna, akterji imajo dovolj stopnic za posedanje in klepet, kasete v šolskih garderobah so zgovorne tudi, ko se umaknejo in ven potisnejo repliko ameriškega kabrioleta, prostora za ples ne manjka. V drugem delu se nam razkrije tudi band, ki seveda igra v živo, kar je zagotovo še ena zvezdica v njih množici, ko je govora o slovenski Briljantini. Plesalci so odlični, koreografija (Milica Cerović) živahna, a tudi umirjena, ko pesem ali posamezni del predstave to zahteva. Kostumi (Tatjana Radišić) so iz tistega časa in jih sem in tja srečujemo tudi pri naši mladini, tistih, ki prisegajo na »retro«.

Muzikal je dolg dvakrat po uro in 15 minut z vmesnim premorom, česar se zavemo šele na koncu, saj vmes ne pogledamo na uro. Predstava je poslastica za vse generacije, tako starejše, ki v »tistih časih« iščejo spomin, kot za dekleta od deset let naprej, ki bodo uživale ob glasbi, petju in plesu ter pisanih kostumih. No, kaj iz besedila naj prepustijo starejšim bratom. Ob profesionalnih igralcih Alenki Tetičkovič, Gojmirju Lešnjaku - Gojcu in Urošu Smoleju so navduševali tudi mladi plesalci in tokrat tudi igralci. Po muzikalu Mamma Mia!, ki ga je Jurij Franko k nam pripeljal pred leti, je Briljantina še en njegov zadetek v polno. Na gledanje.