Imela je srečo z vlogami

Častnim občanom Bleda se je ob letošnjem občinskem prazniku pridružila tudi dramska igralka Milena Zupančič. »Če smo Slovenci kdaj imeli igralsko zvezdo v pravem pomenu besede, je Milena Zupančič prav gotovo ena izmed njih,« so med drugim zapisali v utemeljitvi.

Na slovesnosti ob občinskem prazniku ste poudarili, da se vam je nabralo ogromno najrazličnejših nagrad, a da ima dobiti priznanje v domačem okolju za vas posebno težo. Zakaj je naziv častni občan za vas tako poseben?

»Navadno velja, da si prav v domačem okolju prezrt. In če te torej v lokalnem okolju oziroma domači ljudje prepoznajo kot osebo, ki lahko nosi ta naslov, ima to posebno velik pomen.«

Kako kot domačinka doživljate današnji razvoj Bleda, ko ga oblegajo množice turistov?

»Za Bled je sicer sijajno, da ima toliko gostov, sem pa vseeno malo v dvomih, ali si res želimo tovrstnih turistov. Včasih je bil Bled vendarle za bolj izbran okus. A čas gre naprej, stvari se morajo spreminjati, osebno pa imam veliko raje Bled, kot je bil nekoč. Ni vedno vse v denarju, včasih ga je bolje imeti manj, pa kaj ohraniti. Nikakor ne bi dovolila, da obalo jezera poleti povsem zavzamejo kopalci, ki nimajo odnosa do jezera in v njem urinirajo. Domačini tega ne bi nikoli storili, saj vedo, da je jezero treba čuvati. Dostop do jezera bi morali imeti turisti izključno v kopališčih, ki so zelo lepo urejena, drugje bi kopanje strogo prepovedala.«

Kakšni so vaši prvi spomini na Bled in domačo vas?

»Kakšnega posebno razkošnega življenja ni bilo, smo pa imeli kino, kar danes zelo pogrešam. Ni vse samo v tem, kar je 'od boga dano', ampak se je včasih treba tudi malo potruditi. V času moje mladosti je bil Bled imeniten kraj, ki je gostil dogodke svetovnega formata. Ta­krat sem recimo lahko v živo gledala Bobbyja Fischerja, na Bledu se je mudil Arthur Miller, imeli smo džezovski festival, Slovensko popevko ...«

Podroben vpogled v vaše življenje in razmišljanje zdaj ponuja biografija Tadeja Goloba Kot bi luna padla na zemljo, ki ste jo prvič predstavili v ponedeljek. Kako je prišlo do sodelovanja med vami in Tadejem Golobom?

»Poznava se že zelo dolgo, še iz časov, ko sem bila kot Unicefova ambasadorka v Nepalu. Vmes smo imeli prost teden in sem se odločila na delu poti pridružiti alpinistični odpravi na Daulagiri, ki jo je vodil Tone Škarja. V odpravi je bil tudi Tadej Golob, ki je ravno na včerajšnji predstavitvi knjige (v ponedeljek, op. a.) razložil, kako sva se spoznala. Ko je s kolegom čakal na avtobus za Pokaro, ki je izhodišče za vzpon na Daulagiri, je v avtobusu zagledal mene. Ker so dan prej žurirali, se je obrnil h kolegu, če je še pijan, ker ni mogel verjeti, da sem res jaz. Kasneje je z mano delal še intervju za Playboy. Za knjigo sva se se leto in pol dobivala vsaj enkrat na teden. Z njim sem se pogovarjala kot s prijateljem, sploh nisem mislila na publiko.«

Ste imeli kakšne pomisleke, da bi svojo življenjsko zgodbo izlili na papir in je torej zdaj dostopna širokim množicam, glede na to, da ste bili po besedah vaše hčerke zelo pazljivi pri razgaljanju pred javnostjo in ste znali postaviti zid pri osebnih rečeh?

»Že takoj je bilo obema jasno, da ne bo šlo za klasično biografijo, saj bi bilo to izredno dolgočasno. V knjigi je tako še najmanj govora o predstavah, ampak bolj o doživljanju vlog, pri katerih sem uporabila določene stvari iz svojega zasebnega življenja oziroma dojemanja sveta. Pri vsakem igralcu je drugače, ampak zame je zelo pomemben čustveni spomin, torej občutja ob dogodkih, ki se ti vsadijo nekam globoko. To potem uporabiš, ko se v vlogi znajdeš v podobnih okoliščinah. Pri vsaki vlogi je sicer na prvem mestu tehnično znanje, nikoli pa mi ni prišlo na misel, da bi za vlogo iskala model v okolju, ampak vedno zno­traj sebe.«

Z gledališčem ste se prvič zares srečali na Jesenicah, kjer ste obiskovali gimnazijo. Kaj vas je vleklo v igralske vode?

»Ne znam odgovoriti. Tudi v knjigi sem ob tem citirala odlomek iz neke svoje predstave, v kateri mlado dekle pride k direktorju gledališča, ki jo vpraša, zakaj želi v gledališče. In ona odgovori, ker bi bila rada nekdo drug. Ta­krat sicer nisem tako razmiš­ljala, a verjetno je nekaj na tem, se pač rodiš za to. Že kot otrok sem sicer sodelovala v igrah, ki so jih pripravljali na Bohinjski Beli, a predvsem zato, ker druge zabave niti nismo imeli. A nikoli z namenom, ker bi želela postati igralka. Najbrž pa je bil pa že takrat prisoten občutek, kako lepo je biti nekdo drug.«

Sami ste v nekem intervjuju povedali, da ste imeli občutek manjvrednosti, ko ste prišli v Ljubljano in opravljali sprejemne izpite na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kako vam je kljub vsemu uspelo premagati ta manjvrednostni občutek?

»Prišla sem iz province in vse sem se naučila sama. Kandidatov je bilo ogromno, mislim, da več kot dve­sto, sprejeli pa so nas enajst. A prav zato, ker smo bili tako majhna skupina, smo postali skoraj kot družina. Obenem sem se zavedala, koliko moram nadoknaditi v primerjavi z drugimi. Zato pravim, da nisem poslušala z dvema ušesoma, ampak s šestimi in z vso silo črpala novo znanje. Tako počasi ta kompleks izgine.«

Oblikovali ste več kot sto dvajset gledaliških ter prek štirideset filmskih in televizijskih vlog. Vam je kakšna vloga še posebno »zlezla pod kožo«?

»Prav nobena, to narediš in je konec. In danes bi jih naredila ravno tako kot ta­krat, nič ne bi spremenila. Prav zares ne morem izdvojiti nobene vloge. Sem imela pač srečo, da sem dobivala dobre vloge.«

Lani smo praznovali sto let začetka izhajanja povesti Cvetje v jeseni. Čeprav je zgodba doživela številne gledališke upodobitve, po njej so posneli celo muzikal, verjetno številnim ob omembi tega dela še vedno priplava pred oči vaš obraz. Kako ste vi doživljali to vlogo in kako nanjo gledate z današ­nje perspektive?

»Najbolj neumno bi bilo reči, da mi gre na živce, nasprotno, redko kdo ima srečo, da bi ga po toliko letih še vedno ustavljali na cesti zaradi nekega filma oziroma vloge. Pri snemanju je sodelovala fantastična ekipa, sami velikani med igralci, a so me takoj vzeli medse. S Klopčičem (Matjaž Klopčič, režiser, op. a.) sva dobro sodelovala in je razumel – ker toliko sem pa že poznala to kmečko okolje – da nisem želela prikazati samo sentimentalne, rahločutne punčke, saj ta dekleta znajo biti tudi hudičevo trmasta. In le tako lahko potem verjameš, da so bila tudi druga čustva močna. Zdelo se mi je, da pri Meti ni šlo samo za to, da bi dobila ljubljenega, ampak je prek njega dobila možnost oditi v svet. Zato se ji podre svet, ko ji reče, da jo bo vzel in kupil kmetijo. V tistih hribih naj bi torej ostala do konca življenja. Tako nekako sem si to zamislila.«

Kako je mogoče, da so eni največjih slovenskih igralk 20. stoletja po osamosvojitvi Slovenije vrata slovenskega filma ostala zaprta?

»Sama pravim, da sem bila pri filmu 'izbrisana'. Še zadnje leto v skupni državi sem posnela štiri celovečerce, enega na Hrvaškem, enega v Bosni in dva v Sloveniji. Potem pa je bilo konec. Nekaj časa sem bila zaradi tega zelo prizadeta, saj se mi je zdelo, da sem končno prišla do točke, ko mi je film postal v užitek, kamera je postala partner. V gledališču lahko pogoljufaš deset, dvajset let, na filmu ne moreš, zato se mi res zdi, da mi je bilo ukradeno neko obdobje. Obraz namreč pri določenih letih pripoveduje eno zgodbo, kasneje drugo in to je nepovratno. Prvi film sem nato spet posnela šele petnajst let po osamosvojitvi. Verjetno je bilo povezano tudi z neko histerijo, seveda popolnoma neu­temeljeno, ker sem veljala za jugoslovansko igralko. Prva leta samostojnosti Slovenije pa je bilo treba vse, kar je dišalo po Jugoslaviji, izbrisati, pozabiti ...«

Kako vas je zaznamovala izkušnja, ko ste skoraj trinajst let delovali kot ambasadorka Unicefa in pri tem obiskovali najrevnejše predele sveta?

»To je bila strašno dragocena izkušnja. Na začetku nisem nič vedela o tem, a sčasoma, ko to začneš gledati od blizu, je neskončno stvari, ki ti odprejo oči, končno znaš ločiti med bistvenim in nebistvenim.«

Odstopili ste zaradi finančnih nepravilnosti. Je to pri vas omajalo zaupanje v tovrstne organizacije?

»Niti slučajno, ker je ve­dno več dobrega kot slabega, sovražim pa, če kdo to dela za lastni imidž. Osem let smo pri Unicefu delali izvrstno, izpeljali smo neverjetne projekte. Slovenski otroci so recimo zbrali denar za štiri vodnjake v Namibiji. Za odhod sem se odločila, ko nisem več vedela, kam gre denar. Na začetku so bile v slovenski pisarni Unicefa samo tri zaposlene, midva z Borisom Cavazzo pa sva kot ambasadorja delala prostovoljno. Kljub temu smo ogromno naredili, potem pa se je kar širilo, vse več je bilo zaposlenih, vedno več projektov, pa nobeden do konca izpeljan ... To je bil dokončni razlog za moj odhod.«