Nakar še Šarec s puš`co

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 3. januar 2010 / 06:00

"Baba je zvečer najb`l zadovoljna, če j` en dober vic poveš," pravi Serpentinšek, kleni Gorenjec s Kamniškega, na prvi vtis grob, sicer pa prijazen in domačijski, ki je ob petih zjutraj že prvič v štali ... To je le eden od likov, ki jih v veselje gledalcev na TV Slovenija in poslušalcev Radia Ga ga igra Marjan Šarec, sicer odličen imitator Karla Erjavca, Danila Türka, pokojnih Janeza Drnovška, Franja Tudjmana in še številnih drugih v oddaji Hri-bar.

»Šarec je legenda, on je genijalec,« je v sobotnem Hri-baru o vas povedal minister za okolje in prostor Karl Erjavec, tudi eden izmed likov, ki jih imitirate. Je taka pohvala za imitatorja referenca?

»Gledano s stališča satirika taka pohvala ni ravno »po pravilih«. Če parafraziram Borisa Kobala, on bi dejal, če te pohvali nekdo, ki ga imitiraš, potem nisi naredil nič. Imitirani ne bi smel biti zadovoljen z imitatorjem, ki se dela norca iz njega. No, zame osebno je to zagotovo referenca. A ne politična ali kakršnakoli druga, če se Erjavec tako močno prepozna v moji imitaciji, da reče, da je dobro, to pomeni, da sem ga res zadel. Ne vem, ali se je pri tem obnašal tržno ali ne, to on že ve. Zagotovo je taka njegova reakcija boljša, kot pa da bi se jezil ali delal nevednega, češ da oddaje ne pozna …«

Sašo Hribar je šel še dlje, ko je dejal, da zdaj že Erjavec okrog po zabavah imitira vas … Mogoče bi veljalo poskusiti. Na TV Slovenija imate kot komik v različnih razvedrilnih oddajah namreč kar precej dela, v Spet doma in v Na zdravje …

»Na TV Slovenija sem sicer zaposlen kot novinar urednik. No, moja zgodba v nacionalnem mediju je sicer nekaj daljša. Najprej sem na radiu imel svojo oddajo Veseli pušeljc, v kateri sem vrtel narodnozabavno glasbo, za zraven pa sem sodeloval še s Hribarjem v Radiu Ga ga. Nekateri »pametnejši« so oddajo kasneje kljub dobri poslušanosti ukinili, sam pa sem zbežal z radia na televizijo, kjer mi je oddaja Hri-bar postala služba. Petki so še vedno rezervirani za Radio Ga ga. Se pa zadnje čase pojavljam tudi v drugih oddajah. To je prišlo kar naenkrat, sicer pa je vedno tako – ko te ni, te ni nikjer, ko pa si, bi te pa vsi radi imeli. Saj ne vem, če je to ravno v redu, me pa rešuje to, da v vsaki oddaji igram drug lik, pri Mariu profesorja, v Na zdravje sem Serpentinšek, v Hri-baru pa imitiram večinoma politike. Je pa res, ne bi želel, da komurkoli skočim ven iz paštete.«

Služba na kartico?

»Ja. Ampak, saj se tudi tega človek navadi. Dejansko nimam osemurnega delavnika, v pogodbi pa tudi dela na domu. V službo pridem že pred 7. uro, ko še ni gneče in lahko parkiram. Potem preberem, kaj se dogaja v politiki, pogledam razne televizijske posnetke, skratka pripravljam se za like, ki jih igram oziroma interpretiram … Marsikdo ne razume, da imitiranje ni le, da sedeš za mikrofon in se nekaj zmišljuješ. Ne moreš vedno »stara jajca« prodajat. Pri oddaji Hri-bar sodelujem tudi pri pripravi bučk, pomagam iskat material, s sodelavko Nino potem vse to zmontirava, sledi sinhronizacija in še imitacija oddaje. Zgleda lahkotno, je pa zadaj veliko razmišljanja in študija. Doma grem ponavadi prat avto, da imam mir in lahko ta čas razmišljam.«

Gre za tri zelo različne tipe oddaj, Serpentinškov humor bi v Spet doma gotovo izzval burne reakcije, profesor pa v Hri-baru tudi ne bi imel kaj početi. Gospe, ki Maria gledajo kot svojega sina, najbrž ne slišijo prav rade, da so sitne stare babe … Kako krmariti med vsemi tremi oddajami in kateri lik vam je najbližji?

»Ko enkrat naštudiraš te like, je vsak v redu. Enako, kot če bi imel tri različne avtomobile. Ko vse tri spoznaš, se z lahkoto presedeš iz enega v drugega. Ne vem, ali bi bil problem ali ne, če bi pri Mariu tolkel čez »tako imenovane babe«. Neka gospa je pred dnevi pisala Miši Molk in se pritožila, da je Serpentinšek zelo žaljiv, da so za tega človeka vse ženske samo navadne babe in da to marsikatero prizadene. Žal ni bilo naslova, da bi ji odgovoril in voščil za novo leto.«

Hkrati pa ne bi rekel, da Serpentinšek, kljub temu da je povsem navaden domačijski Gorenjec, ni blizu tudi intelektualcem …

»Imaš tako zarukanega intelektualca kot pametnega kmeta. Tako je v demokraciji, tako Einstein kot bedak imata vsak na voljo deset minut, da predstavita svoje. S temi mojimi liki je enako. Niso vsi za vse. Drugim je pa recimo predsednik Türk bolj všeč.«

No, Türk je poskusil tudi v obratni smeri, biti navaden, ko je poskušal z nogometnimi navijači skandirati »Šampioni …« in »Kdor ne skače, ni Slovenc« …

»Tisto njegovo navijanje je bilo podobno kot takrat, ko sem bil jaz na igralski akademiji pri urah baleta. Veste, sem imel malo težav, pridem s kmetov, pa direktno na balet.«

Od kod želja po študiju dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo? Ne verjamem v »nekega jutra sem se zbudil in odločil, da bom komik«?

»Verjamem v to, da je vsakemu človeku dano, da nekaj v življenju počne. Ne vem, mogoče bi lahko tudi jaz ploščice polagal, ampak se mi zdi, da za to ne bi bil dober. Končal sem srednjo lesarsko šolo. In ko spoznaš, da nisi za tak poklic, ni druge, kot da poskusiš tisto, kar misliš, da znaš. Ko sem šel prvič na sprejemne, sem imel drugo možnost novinarstvo na FDV. Ni bilo konec sveta, ko nisem bil sprejet. Pa sem si rekel, še enkrat poskusim, da bom imel čisto vest pred sabo. V drugo mi je uspelo ravno pri Borisu Cavazzi, ki je bil odličen za moje gledanje na komedijo in svet nasploh.«

In potem ste kot igralec službo našli kar na radiu?

»Služba je pač služba. Saj veste, na poln želodec in na lep' vreme se ni za zanašat', to vse mine. Po akademiji sem hitro videl, da je igralcev veliko, teatri so polni, pa tudi tip vaj popoldne in predstav zvečer mi ne ustreza najbolj. Pa tudi valjanje po tleh in tuljenje v luno me ne privlači preveč. Drugi pa v tem uživajo, tako kot jaz v komediji.«

V Hri-baru ste prav vi v največji meri zadolženi za imitiranje politikov. Najbrž ni pravila, kako lahko ali težko je naštudirati posameznega izmed njih?

»Najtežje je imitirati nekoga, ki ni ne krop ne voda, nekoga, ki je mlačen, ki nima nobene značajske lastnosti, na katero bi se lahko zanesel. Zadnjega sem zdaj naštudiral Žerjava, ki sem ga kar nekaj časa natančno spremljal. Ne moreš kar sesti pred ogledalo in si reči, zdaj pa bom. To je tako kot pred seksom. Saj se z ženo ne zmeniš, kako bosta. Je ali pa ni.«

In šele na koncu ugotoviš, a je b'lo al' pa ni b'lo …

»In pri tem sploh ne veš, zakaj je b'lo, al' pa zakaj ni b'lo …, ha, ha.«

Posel je posel, kaj pa v domači okolici, v vaši družbi, vas kaj spremlja občutek, da ljudje vedno nekaj hočejo od vas, vsaj kakšen vic, če ne že družbo gor držat'?

»Sem jih navadil, da nimajo takih misli. Pri nas v cerkvi na primer berem berilo, včasih tudi pobiram prispevke v puš'co.«

To mora pa zgledat', med mašo ti komik Marjan Šarec pride s puš'co tja med pruke?

»Pred leti so se ljudje še malo muzali ob tem, zdaj jim je jasno. Saj vedno pravim, frajtonarca ni za na kor, orgle pa ne za ohcet. Vedeti moraš, kam kakšna stvar sodi in ni nobenega problema več. Saj ni nujno, da ne bom, če pridem v neko družbo. Če je družba primerna, bom sam začel družbo držati pokonci. Sicer pa znam ločiti poklicno in zasebno in to vedo tudi družinski prijatelji.«

Torej ne uspe noben otožen pogled tipa »kokeršpanjel«, ki prosi za piškot?

»Ne, sem jih navadil, da tega ni. Ampak saj pravim, mora biti občutek tak in ljudje pravi za hec. Evo že med Erjavcem in Golobičem je zelo velika razlika. Če bi se Golobič obnašal kot Erjavec, se mu nihče ne bi smejal, Erjavec pa je že sama osebnost taka. To imaš od doma. Ko so bile koline, je bilo zmeraj živahno. Mesar mi je v roke potisnil svinjski mehur in namesto izprazni mehur, naročil, »scat ga nes'«. Serpentinška ne bi mogel igrat, če ne bi izhajal iz takega kmečkega okolja.«

Mar gorenjski naglas moti v drugih delih Slovenije? Jaz recimo nikoli nisem mogel poslušati Šimeka in njegove štajerščine, pa nimam nič proti Štajercem!

»Ta problem je. Serpetinšek odlično izpade doma, na Gorenjskem, in na Dolenjskem. Saj veste, mi smo, kot bi rekli, mal' zarukan, Prekmurec se takoj sliši bolj intelektualno, Feri Lainšček pa to … Pa saj zdaj tudi na Štajerskem kar vžge, problem je mogoče le, da vsega ne razumejo.«

No, »baba« je vendarle splošen pojav …

»Preseneča me, da se je ta lik toliko pri mladih prijel.«

Ko je človek slabe volje in mora nastopati pred sodelavci nekega podjetja, ki se ne marajo preveč, pa še direktorja se bojijo in nikakor niso sproščeni …

»Najslabše je, če so kakšni zelo fini ljudje, ti se zlepa ne sprostijo. Marsikdaj se mi tudi zvečer res ne da na oder, a je treba it, pa ob tem še koga v smeh spraviti.«

Takrat je treba pomisliti na številko, na zaslužek.

»Ni samo številka, gre za osebno integriteto. Ljudje bodo rekli, saj je bil bolj slab. Sicer si lahko čisto dober, pa so druge okoliščine slabe …, da ne izpade dobro. Lahko je bilo ozvočenje slabo, pozna ura, hrup …«

Delo na novoletno noč, ste kdaj nastopali na silvestrovo?

»Enkrat sem povezoval neko celonočno zabavo in sem potem ugotovil, da to ni toliko vredno, kot pa da sem takrat raje doma.«

Ba…, ženo s sabo vzameš …

»To pa spet ne. Potem ne moreš delati. Ali je delo ali pa zabava. Jaz to dvoje strogo ločujem. Saj so ponudbe, ampak sem raje doma, na večerjo prideta tast in tašča, kakšno rečemo, kakšnega spijemo in gremo spat, kadar hočemo. Če si na prireditvi, pa te skoz nekdo za rokav cuka, vseskozi moraš biti nekomu na voljo …Mi, ki smo v takem poklicu, smo v zasebnem siti tega. Saj šofer avtobusa tudi ne pride domov in ne sede takoj v avto, da bi se še malo vozil naokrog.«

Od nekdaj živite v Šmarci, lahko bi rekli v Šarci …

»Od prvega razreda osnovne šole. V vasi me že od nekdaj poznajo, in tudi sam sem vključen v vaško življenje, v cerkvi, pri gasilcih. Všeč mi je, da sem del tega, ljudje me imajo radi, jaz njih …«

In greste lahko sami v gostilno?

»Tako je. Saj vedno koga najdeš, naj bo star dvajset ali šestdeset let.«

Bo prihodnje leto enako ali kaj drugače?

»Če parafraziram svoj nekdanji lik Janeza Drnovška - Nihče ne ve, kaj bo jutri.«