Loški šport postavili v muzej

V tednu pred prazniki so v Loškem muzeju odprli novo stalno zbirko Šport na Loškem. Da ne bo pomote – ta del Gorenjske, ki nam je v preteklosti dal veliko odličnih športnikov, je tudi danes v še kako dobri formi. Muzejska zbirka pa nas popelje od fresk v Crngrobu in športa pri uršulinkah na gradu prek Sokolov, nekdanjih loških olimpijcev pa do ta čas najbolj dragocenega športnika, ki ga ima Škofja Loka – nogometnega vratarja Jana Oblaka.

Škofja Loka – Že dolgo se na dogodku ob odprtju kakšne razstave na Loškem gradu ni zbralo toliko obiskovalcev, kot pred dnevi na odprtju nove stalne zbirke Šport na Loškem. Da je zdrav duh v zdravem telesu na Loškem še kako doma, so dokazovali številni nekdanji športniki in uspešni delavci v športu, ki so prišli pozdravit odprtje »športnega oddelka« v okviru muzeja. Slovesnost se je simbolično odvijala v grajski galeriji, ki so jo pred sto in več leti takratne lastnice in upraviteljice gradu uršulinke uporabljale za telovadnico in v kateri so med drugim igrale tudi košarko. Postavitvi, po Groharjevi in Pasijonski je to že tretja letos odprta zbirka, so sicer namenjene tri sobe v nadstropju, ki so bile pred tem sicer namenjene muzejski depojem. A vrnimo se v galerijo.

Športna zbirka ima odličen vmesni čas

Da je šport kot drama v gledališču poln napetosti, smo povzeto po velikem dramatiku Bertholdu Brechtu med drugim izvedeli, ko je direktorica Loškega muzeja Saša Nabergoj v nagovoru pozdravila odlično sodelovanje med muzejem in Odborom za muzej športa v Škofji Loki, ki so ga zanesenjaki že pred leti ustanovili za namen priprave športne zbirke. »Lahko rečem, da smo v muzeju stopili na tla, ki so bila že rahlo obdelana, saj je odbor že vrsto let zavzeto deloval pri pripravi zbirke. Naše tesnejše sodelovanje, ki traja zadnji dve leti in pol, velja označiti za primer dobre prakse, kako se s skupnimi močmi da realizirati tudi take pobude, kot so jo predstavili Loški športniki,« je povedala Nabergojeva; da se snovalci postavitve sicer lahko potrepljajo po ramah, a so še vedno na pol poti. »Danes praznujemo vmesni čas. Po prvi fazi zbiranju gradiva, aktualiziranju in postavitvi, namreč sledi druga faza – obdržati zbirko živo,« je še povedala direktorica.

Lahko bi rekli, da je v Škofji Loki in obeh dolinah ukvarjanje s športom zelo pogost družbeni pojav. Kot so ugotovili v odboru, se je na Loškem s športom ukvarjalo več kot 1600 ljudi, delovalo oziroma še deluje več kot šestdeset športnih klubov, v katerih so vzgojili kar 23 olimpijcev, v loškem športu pa beležijo tudi pet Bloudkovih medalj in 26 priznanj. »V zadnjih sedmih letih, kolikor trajajo naša intenzivna prizadevanja za zbirko, sem spoznal veliko čudovitih športnih zgodb, ki so jih v preteklosti in jih sedaj pišejo Ločani. V odboru smo se zbrali številni zanesenjaki in začeli zbirati gradivo. Pripravili smo sezname pomembnih športnikov, ki smo jih v nadaljevanju nagovarjali za predmete, povezane z njihovim športnim delovanjem in uspehi. Danes lahko naštejem kar 144 darovalcev. Uspeli smo pridobiti na stotine fotografij in drugih dokumentov, ki so v naši digitalni bazi, snemalec Pavle Dobovšek pa je posnel več kot petdeset športnih zgodb,« je povedal Marjan Luževič, predsednik Odbora za muzej športa v Škofji Loki; da so v zadnjem letu obiskali podobne športne zbirke po Sloveniji, a niti ena športa ne obravnava tako celostno kot zbirka Šport na Loškem. V Tem je zagotovo edinstvena.

»Snovanje športne zbirke je bil poseben izziv. Ne le zaradi obsežne in bogate pretekle dediščine, ki jo ime na športno-zgodovinskem področju naše mesto in okolica, temveč tudi zaradi živosti tematike, ki jo predstavljamo. Skozi leta snovanja, zbiranja in sodelovanja se je nabralo precej gradiva, ki ga je bilo treba urediti in zasnovati v pregledno in na več nivojih izpovedno razstavo,« je povedala avtorica razstave, kustosinja Loškega muzeja zgodovinarka Biljana Ristić. »Razstava je tako zasnovana na več nivojih, da lahko tudi tuji obiskovalci, ki ne vedo veliko o naši športni zgodovini, dobijo vtis in informacije o tem bogatem delu kulturne dediščine. Po drugi strani pa smo z digitalizacijo zasnovali del razstave tudi za tiste, ki se želijo bolj poglobiti v vsebine. Slednje bomo seveda tudi nadgrajevali. S postavitvijo razstave se naše delo ni končalo, temveč dobro začelo, saj bomo razstavo oživljali s predavanji, pogovori, delavnicami in obeleževanji obletnic, zmag in podobno.«

Od uršulink do Jana Oblaka

Razstava v sodobnem jeziku govori o preteklosti sedanjosti in prihodnosti športa na Loškem. Tako se na razstavi pogled na razvoj športnih aktivnosti na Loškem začne sredi 15. stoletja s fresko sv. Nedelje v Crngrobu, poseben mejnik v razvoju športa predstavlja nunska dekliška šola, v kateri so gojenke v okviru pouka telovadbe igrale različico košarke. Razvedrile in športne aktivnosti so se vedno bolj razvijale in se v 19. stoletju začele organizirati v društvih. Eno prvih je bilo Planinsko društvo, razvijati se je začela telovadna dejavnost, ki sta jo gojila sokolsko in orlovsko društvo. Na razstavi v nadaljevanju spremljamo razcvet športa v raznih društvih, uvajanju novih športnih panog, množičnem vključevanju ljudi v rekreacijske in športne dejavnosti. V društvih so se že začeli kaliti tudi prvi olimpijci.

»Mislim, da je postavitev v danih razmerah zelo zanimivo in sodobno zastavljena. Ristićeva ve, kakšna mora biti danes zbirka, da je širše zanimiva. Zbirka ima zgodbo, neko pripoved, hkrati pa tudi atraktivne in oprijemljive točke,« zadovoljstvo ob razstavi pojasnjuje Luževič, ki se hkrati zaveda tudi stiske z njeno prostorsko omejenostjo. »Ogromno imamo še pokazati, a smo morali sprejeti tudi kakšen kompromis in opraviti selekcijo med zbranim gradivom. Nadgradnja bo tako digitaliziranje celotne zbirke, da jo bomo lahko pripeljali tudi na svetovni splet in s tem vsem, ki jih ta zanima, tudi na dom.«

Koncept razstave je prilagojen prostoru. Gre za tri sobe v prvem nadstropju Loškega muzeja, ki so med seboj povezane. »V vsaki sobi smo si želeli izpostaviti tudi po eno umetniško delo (Alegorija športa, Portret Franca Dolenca st. in nekoliko mlajši bronasti relief Vučka, maskote zimskih olimpijskih iger v Sarajevu), v vsaki sobi pa imamo ob fotografijah, krajših zapisih in eksponatih tudi nekaj interaktivnih pripomočkov, za katere si želimo, da bi naše obiskovalce spodbudili k sodelovanju in doživetju razstave,« je še povedala Biljana Ristić.

Športniki z razstavo zadovoljni

Smučarski tekač Ivo Čarman, dvakratni udeleženec olimpijskih iger, je za razstavo namenil kar nekaj eksponatov. »Vesel sem, da smo tudi loški športniki dobili svojo stalno razstavo. Ne manjka nas olimpijcev in za nami prihajajo vedno novi. Sam sem nekaj svojih eksponatov dal že za olimpijski muzej v Sarajevu, kar nekaj pa jih je tudi na tej razstavi, na primer startne številke z olimpiade v Lake Placidu leta 1980. V ekipi smo bili tudi jaz in pokojna Jože Kuralt in Boris Strel. Trije mušketirji iz Loke so nam rekli.«

Slava Pelko se je našla med prejemnicami Bloudkovih priznanj. Nagrajena je bila za pedagoško delo kot učiteljica telovadbe na loški gimnaziji. »Na tej fotografij sem s puncami iz drugega letnika gimnazije. Mislim, da je bilo sredi šestdesetih let.« Med olimpijci je tudi Jure Rejec, muzealec iz Železnikov, ki se je udeležil paraolimpijskih iger v Innsbrucku leta 1988. »Fotografija na razstavi je sicer z ene od tekem v slalomu v Švici. Sam sem tekmoval v slalomu in veleslalomu, za potrebe kombinacije pa smo vozili tudi smuk,« se spominja Rejec, ki se mu razstava zdi zelo zanimiva, sodobno zastavljena in predvsem na pravem mestu. Šport je namreč v Škofji Loki in obeh dolinah doma.