Mati, koliko je ura?

"Mati, koliko je ura" je bila ena izmed naših najljubših iger v vrtcu pred štiridesetimi leti. Igra ni imela nobene zveze z uro, pa vendar smo vsi stekli, ko je nekdo zavpil "kdo se gre mati, koliko je ura ...". Kot da je ime igre čarobno. Še danes tako deluje name. Se greste?

Mogoče je bila privlačna igra vlog matere in otrok. Ali pa pričakovanje, ko je »mati« določila število in velikost korakov, s katerimi smo se bližali proti njej. Nikoli nismo vedeli, kdo bo zmagal, kajti to je določala »mati«. Kot večina otrok smo tudi mi radi oponašali živali. Krepili smo iznajdljivost in se učili zmagovati ter prenašati poraz. Malce smo goljufali, ko »mati« ni gledala. Mogoče je bil čar te igre v mešanici vsega - zabave, gibanja in občutka, da bomo vsi prišli na vrsto. Potrebovali smo le čas in tega nam takrat še ni tako zelo manjkalo.

Potek igre (1)

Za igro potrebujemo najmanj tri igralce. Eden izmed njih je »mati«, drugi so »otroci«, ki stojijo za črto na določeni razdalji stran od »matere«. Mati se postavi ob zid, steno (pred drevo ali za črto) in otroci jo sprašujejo »mati, koliko je ura?« (lahko jo tudi vprašajo »mati, koliko korakov mi daste?«). Mati odgovarja: Dam ti dva mišja koraka ali tri slonje, šest žabjih, tri zajčje, ipd. Vsakemu otroku določi svoje število korakov, katerih velikost je primerno velika glede na določeno žival. Otroci se tako premikajo proti cilju (materi) in prvi, ki pride do nje, postane »mati«. Če se otrok pozabi zahvaliti za korake, mora za kazen na svoje prejšnje mesto.

Potek igre (2)

Potek igre je podoben kot pri prvi različici, le da jo spreminjamo glede na starost otrok in njihove interese. Koraki, ki jih določa mati, se seštevajo, lahko v tujem ali slovenskem jeziku (vadimo števila in seštevanje). Dam ti five slonjih in six mišjih in four medvedovih korakov. Namesto slovenskih poimenovanj lahko uporabimo imena živali v tujem jeziku. Ali pa »mati« pokaže števila s prsti in jih mora otrok prešteti. Če uporabimo domišljijo, lahko »mati« pokaže živali s pantomimo in mora otrok najprej ugotoviti, za katero žival gre. Možnosti za igro je toliko, kot je zanimanja s strani otrok, in najboljše od vsega je to, da otroci sami določajo vedno nova pravila iz osnovne igre. Ta pa je uporabna prav zaradi svoje preprostosti.

Igra za mlajše in starejše

Igra spodbuja gibanje, ravnotežje, delitev vlog, zahvaljevanje, izpostavljanje in reševanje konfliktov (zakaj si mi pa dala samo tri mišje korake, smrk smrk, ni pravično …), iznajdljivost (kako veliki so lahko žabji koraki?), izpostavljanje pred skupino (»mati« je samo ena), potrpežljivost (počakati moraš, da si na vrsti), delitev prostora, štetje, seštevanje, oponašanje živalskega gibanja, razlikovanje med velikim in malim, ustvarjanje skupinske dinamike ter sproščanje.

Igra omogoča, da se vanjo vključijo tako mlajši kot starejši otroci, kar spodbuja medsebojno učenje. Igra je vedno bolj priljubljena na otroških zabavah, ker določa vodeno gibanje, ne brezglavo tekanje. In še namig - čas se vsaj malo ustavi. Mati, nikamor se ne mudi …