Kako je vse skupaj zapleteno (3)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 13. avgust 2011 / 06:00

»Spominjam se enega, zmeraj je nosil črno kapo. Ko ga je rejnik okaral, je iz torbe, od katere se ni nikoli ločil, potegnil pištolo, da ga bo kar ustrelil. Takrat smo vsi, ki smo bili v tistem trenutku v dnevni sobi, utihnili, bili smo bledi kot smrt. Rejnik je skoraj padel v nezavest, tisti fant pa se je potem zasmejal, da itak ni mislil nič hudega. Vseeno je prišla policija, odpeljali so ga in po tistem ga nisem nikoli več videla. Nekoč so pripeljali tudi dva že na pol odrasla bratca in sestrico, ki sta bila drugačna, bolj počasna. Ko je bil čas, da gremo spat, sta vztrajala, da spita v eni postelji in to skupaj …«

Nikita je o rejniških otrocih prebrala veliko knjig, videla mnogo televizijskih oddaj, okroglih miz. Zmeraj ji je šlo na živce, ko so (zlasti tisti, ki rejništva niso sami doživljali) govorili, kako te otroke zavračajo vrstniki. Jih maltretirajo, zaničujejo, ponižujejo. Nikita se sploh ne spomni, da bi kaj podobnega sama doživela. Se pa spomni, da so nanjo gledali s prezirom odrasli, to pomeni starši njenih sošolk, katere so jo povabile k sebi domov.

»Pa ne toliko očetje kot matere. Name so gledale, kot bi bila kužna. Svojim hčeram so naročale, naj se me pazijo. Ker sem lahko nevarna, glede na čudaško mamo, ki me je dala v tuje roke. Večkrat sem ti že omenila, da nisem bila neumna, vse sem razumela, celo že tedaj, ko sem komaj vedela, da živim. Učiteljice so do mene poskušale biti nenaravno usmiljene, v bistvu pa je marsikatera zavijala z očmi, ko sem prišla v šolo neumita, zanemarjena, ko sem v bistvu smrdela, saj so bili redki dnevi, ko smo se kopali. Take reakcije okolice pa naredijo iz mladega človeka upornika. Predstavljajte si, da nimaš nikogar, h kateremu bi se zatekel, ko ti je hudo, ko dobiš prvo menstruacijo, ko se prvič zaljubiš, ko ti srce hoče razgnati zaradi hrepenenja. Potem se v bolečini in intimni zmedenosti, zavedajoč se, da bo treba probleme že kako reševati, umakneš v svoj svet, kjer je sicer veliko sanjskih bitij, ki te imajo radi, a nikogar od njih ni mogoče koristno uporabiti v kruti realnosti,« nadaljuje Nikita.

Prvi večji šok v življenju je doživela, ko je umrla prva rejnica. Za njo je žalovala, kot bi ji bila prava mama. Hudo ji je bilo, ko je videla, da sta tudi 'brata' ostala sama, in to dobesedno, saj se njun oče ni več znašel, zapil se je in kot starš ni bil nikoli več kaj prida.

Njena prava mama pa se je poročila, Nikita je upala, da bo dobila kakšnega bratca ali sestrico, vendar se to ni zgodilo. Pozneje, ko je Nikita neuspešno gulila srednješolske klopi, se je včasih usedla na vlak in se odpeljala do nje. Pogosto jo je mama odslovila že pri vratih, redki so bili trenutki, ko jo je spustila v stanovanje, potem pa se je je otresla, kakor hitro se je dalo. To so bili dnevi, ko je Nikiti krvavelo srce, saj je k njej prihajala le tedaj, ko ji je bilo v življenju najteže.

V najstniških letih se je popolnoma izgubila. Tam, kjer je bila ''doma'', so od nje dvignili roke, saj je bila v resnici nemogoča. Oblačila se je bolj po ''darkersko'', povsod, kjer je bilo mogoče, je imela polno uhanov, prstani pa so ji krasili celo oba palca na nogah. V šoli je pogosto manjkala, tako da je frizersko zamenjala z vrtnarsko, to z administrativno. Na začetku leta je bila silno zagnana, a potem, ko ni dobivala niti potrditev niti ni znala ali zmogla navezati prijateljstev, se je vedno bolj umikala v svoj nenavadni svet, kjer se je lahko zabubila vase in vegetirala.

»Ni hujšega kot občutek, da si sam, da te nihče ne mara, da te noče nihče razumeti in pockrljati,« je s tresočim glasom vlekla iz pozabe trpke spomine.

Potem pa nadaljuje: »Ljubezen sem iskala pri nemogočih moških, mislila sem, da me ne bodo zapustili, če jim ''dam''. Žal me je vsak zavrgel, ko je dobil svoje. Nihče me ni videl, ko sem jokala, ker sem bila tako prekleto sama. S časom pa se človek utrdi, otopi. Pri dvajsetih sem že sama skrbela zase, pravzaprav že veliko prej. Preživljala sem se s priložnostnimi deli, tudi kakšen joint sem prižgala, kadila pa se itak kot turek. Nekoč sem spoznala nekega tovornjakarja, ki je vozil robo po bivši Jugoslaviji. Vzel me je s seboj, tisti teden, ki sem ga preživela v njegovi kabini, je bil zame eden najlepših. Pomislite, en sam samcat človek mi je pripadal sedem dni! To je bilo zame razkošje, ki ga do takrat še nisem bila deležna. Kar precej sva se navezala drug na drugega, lepo nama je bilo, škoda le, da je bil tip poročen …Vseeno me je vzel s seboj še nekajkrat, potem pa sva se naveličala in sva se pričela izogibati drug drugemu. Našla sem drugega, z njim sem prepotovala pol Evrope, a mi dečko ni bil preveč všeč, ker je bil zelo debel in je smrdel. Zapustila sem ga na letališču v Frankfurtu, kar tako, brez pozdrava, potem sem kakšen dan tavala tam okoli, nisem imela denarja, pričela sem ga žicati, zelo slučajno sem naletela na nekega Splitčana, ki je delal na letališču, zmenila sva se, da sem šla k njemu, ostala sem kakšen mesec in še malo, se spet naveličala, pobrala, kar je bilo mojega, in šla na cesto, kjer sem dvigovala palec. Pa niti ni bil slab, le malo čuden. Včasih je domov pripeljal nekega prijatelja, bil z njim, nato pa se je spravil še name in jokal, da naj mu odpustim. Čudaški, res.«

(se nadaljuje)