Predori niso dovolj varni

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Gospodarstvo / sreda, 13. avgust 2008 / 06:00

Andrej Čufer ml. z Zgoše, strokovnjak za požarno varnost v predorih, pravi, da so slovenski predori slabo protipožarno zaščiteni. Na napake v šentviškem predoru je opozarjal že pred njegovim odprtjem.

Gospod Čufer, javnosti ste v zadnjem mesecu postali znani predvsem po javnem opozarjanju na projektantske in gradbene napake v šentviškem predoru. Nekateri pri tem dvomijo o vaši strokovnosti. Kaj jim lahko odgovorite?

»Arhitekti imamo edini formalno izobrazbo, ki pokriva vsa področja gradnje. Strojniki izvedo o betonu manj na svojem študiju. Jaz pa sem bolj v detajl in tehnologijo usmerjen arhitekt. Glas je na primer 24. maja 2002 objavil moj članek Naši predori so kot ladje brez rešilnih čolnov, ki je tedanjo upravo Darsa zelo zmotil. Res pa je, da sem več objavljal v tujini in predvsem na konferencah. Med drugim sem organiziral prvi posvet na temo varnosti v predorih v decembru 1999 na Bledu. Enajst let se intenzivno ukvarjam z gasilnimi sistemi v predorih, v okviru podjetja Orbipark razvijam inovativni sistem za celostno protipožarno varnost v predorih, imenovan SafeTUNEL, sem avtor samoočiščevalne šobe za gašenje SafeFOG. Sodelujem s številnimi svetovnimi strokovnjaki, kot je tudi švicarski strokovnjak dr. Rune Brandt, ki je na primer poskrbel za obnovo ventilacije po požaru v predoru Mont Blanck.«

O napakah šentviškega predora ste menda prometnega ministra Radovana Žerjava opozorili že pred njegovim odprtjem?

»Tako je. V predoru sem montiral hidrante in tedaj sem opazil več napak. Med drugim tudi to, da so hidrantne niše postavili na napačno lokacijo v odstavni niši, težave so pri avtomatskem vklopu polnjenja vodohrana. Projektant je za hidrante zahteval 30-metrske cevi, čeprav je standardna dolžina cevi 120 metrov in takšne vgrajujejo povsod po Evropi. K sreči nam je uspelo še pravočasno odpraviti nesmiselno napako. Napak je bilo še več, kot na primer, da je bil hidrant nameščen tesno ob zadnjo steno niše tako, da v tej poziciji ne bi bilo mogoče izvleči cevi, saj okvir vodila cevi ne bi segel v predor in bi se cev ob vratih drgnila ali celo pretrgala. Tudi koncept požarne ventilacije v predoru je naravnost smešen in ne more odzračiti požara v vseh vremenskih situacijah, kar lahko tudi dokažemo. Sicer pa so tudi drugi slovenski predori zelo vprašljivo protipožarno zaščiteni. Vsak gasilec ve, da se goreče vroče olje ali bencin ne polivata z vodo. Pri nas pa je za predore predpisan vodni hidrant z devetmetrskimi cevmi, ki jih niti sestaviti ne utegneš. Samo v odstavnih nišah na Trojanah in v Šentvidu so moderni hidranti TLA, ki jih samo izvlečeš in imajo zraven mešalo penila. Le s takim hidrantom lahko res varno gasiš požar vozila.«

Takoj po prvem odpadu protipožarnega ometa, do katerega je prišlo le nekaj ur po odprtju, ste v odprtem pismu opozorili, da se bo odpadanje ometa nadaljevalo. Zakaj po vašem omet sploh odpada?

»Vezni sloj oziroma prajmer - če je bil nanesen - se je po mojem zelo dobro prijel betonske konstrukcije, ne pa tudi ometa, ki je krhek piškotek oziroma je bil stik prajmerja v globino ometa premajhen. K slabi oprijemljivosti so lahko prispevali različni vzroki, kot na primer prepih med vgradnjo ometa, v predoru se je delalo in se je zato stropa oprijemal prah, gradbeni stroji so na določenih mestih najverjetneje nanesli tanek mastno oglen sloj izpušnih plinov. Starega betona najbrž predhodno niso peskali ali kemično ustrezno pripravili na nanašanje protipožarnega ometa, ki je povrh krhek, zato ni vzdržal vibracij prometa v predoru. Na omet so zelo verjetno delovali tresljaji vlakov, batni efekt tovornjakov in zvok. Naj ob tem dodam, da omet SCT odstranjuje nestrokovno, mečejo ga kar na asfalt in ne v zabojnike ter tovornjake. Zelo možno je, da se bo zato zapackala meteorna in požarna kanalizacija. Naslednja katastrofa, če se pošalim, je poplava v predoru.«

Zakaj nasprotujete načrtovani nadgradnji predora Karavanke?

»Ker bo predraga, prepočasna in nevarna. Najverjetnejši projekt nadgradnje karavanškega predora bo namreč takšen, da bodo zgradili dve cevi manjšega premera za evakuacijo, ki bosta hkrati tudi prezračevalni. Čisti nesmisel. Takšna rešitev bo draga, gradnja pa bo zelo dolga. Naš alternativni predlog, pri katerem je sodeloval tudi dr. Brandt, je varnejši za uporabnike predora, cenejši in hitreje uresničljiv. Gre za nadgradnjo ventilacijskega sistema, ki omogoča reverzibilno odsesavanje dima iz obeh smeri predora, kar bi povečalo odsesavanje dima za štirikrat. Po našem predlogu bi bilo treba v sredino predora vgraditi 1.200 metrov montažnih stropnih lamel in zamenjati odslužene žaluzije, v dovodni kanal pa dodati nove. Naš projekt bi stal 15 milijonov evrov, končan pa bi bil v letu dni, medtem ko sedaj načrtujejo 60 milijonov vreden projekt, ki bo končan šele v petih letih.«

Med vaše predloge sodi tudi požarni test v starem predoru Ljubno. Kaj želite preizkusiti?

»Staremu predoru Ljubno se čas že izteka, pred njegovo obnovo pa bi radi v njem izvedli preizkus dveh trenutno najobetavnejših sistemov gašenja v predorih – sistema SafeFOG in Unifire, za katera predlagamo, da ju postopoma začnejo vgrajevati v slovenske predore. Projekt je zanimiv tako za cestne kot železniške predore, v njem pa bi sodelovalo več slovenskih in tujih podjetij. Od države torej pričakujemo, da združimo skupne interese za dobrobit in varnost. Predori so namreč predraga in strateška infrastruktura, da bi jih pustili napačno in neprimerno požarno zaščitene. Naslednji dnevi bodo pokazali, kako razumen je naš minister in koliko lekciji odpadanja potrebuje.«