Zaradi slepote duhovno močnejša

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Železniki / četrtek, 29. november 2007 / 06:00

Albina Krek iz Železnikov je sredi novembra prejela zahvalno listino za človekoljubna dejanja v sklopu akcije Ljudje odprtih rok, ki jo vodi revija Naša žena v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve.

Železniki – Albina Krek je po prejemu zahvalne listine za dobroto, plemenitost in človekoljubno delo poudarila, da je to priznanje obenem zahvala njeni sestri, s katero zadnji dve leti živita v Železnikih, in prijateljem, ki so ji v veliko pomoč ob njeni slepoti. Vid je Albina, ki izhaja iz Zalega Loga, zaradi odstopa mrežnice izgubila pri 31 letih, a je vse do 47. leta kot socialna delavka delala na Centru za socialno delo v Škofji Loki. Pred desetimi leti se je invalidsko upokojila, odtlej pa je še bolj aktivna pri pomoči slepim in slabovidnim, še posebej pri zadovoljevanju njihovih duhovnih potreb. Vodi različne delavnice in romanja za slepe, sodeluje pri programih taborov za mlade, ureja verski časopis Sodelavci v ljubezni, ki izhaja v Braillovi pisavi, in sodeluje pri zvočnem časopisu Obzorje.

Vid ste izgubljali postopoma. Kako ste kot mlado dekle sprejeli slepoto?

»Seveda je bil šok, a sem to omejitev sprejela precej hitreje, kot sem pričakovala. Dana mi je bila huda življenjska preizkušnja, obenem pa tudi velika moč, zaradi katere nisem sprejela predloga, da se invalidsko upokojim. Omogočili so mi tako socialno kot poklicno rehabilitacijo. Pri tem gre velika zahvala Centru za socialno delo Škofja Loka, kjer sem bila takrat že tri leta zaposlena. Potem sem bila pomoči deležna še v Društvu slepih in slabovidnih Kranj, kjer so mi dali vrsto nasvetov, da sem lažje shajala. Začela sem hoditi na duhovne vaje za slepe, duhovne obnove v adventnem in postnem času ter romanja. Tako sem na duhovnem področju dobila novo moč. Takrat je duhovne vaje in srečanja za slepe vodil pater Marjan Šef, jezuit, in z njegovo pomočjo sem uspela predelati ogromno stvari v sebi. Spoznala sem, da sem kljub slepoti lahko vesel človek. In bolj kot sem to spoznavala, vse bolj sem čutila, da lahko tudi sama v tej smeri pomagam drugim slepim. Začela sem pomagati pri organizaciji srečanj, prevzela sem romanja za slepe, pripravim kakšno delavnico v skupini kasneje oslepelih, kjer si izmenjujemo življenjske izkušnje, sodelujem pri pripravi taborov za mlajše slepe in slabovidne v okviru Škofijske Karitas Ljubljana. Urejam tudi verski časopis Sodelavci v ljubezni, ki štirikrat na leto izhaja v Braillovi pisavi, in sodelujem pri zvočnem časopisu Obzorje, ki v dolžini pet ur izide na dva tedna, s tem, da pripravim gradivo za enourno rubriko Obzorje duha. Oba časopisa nastajata pod okriljem Zveze slepih in slabovidnih Slovenije.«

Kako ste kljub slepoti še naprej opravljali delo socialne delavke?

»Kot sem že omenila, so mi omogočili tudi poklicno rehabilitacijo. Naučila sem se Braillove pisave, za kar je bilo treba kar precej 'treninga'. Seveda sem morala v službi voditi evidenco, tako kot vsi drugi. Svojega asistenta nisem imela, a vseskozi so mi bili v veliko pomoč sodelavci. K sreči sem se, še preden sem oslepela, naučila tipkati na pisalni stroj. Zaradi slepote sem imela dvojno delo. Včasih sem spise odnesla tudi domov, kjer so mi domači potrebne informacije prebrali na kaseto, nato pa sem si zase, da sem v službi lahko normalno delala, naredila izpiske v Braillovi pisavi. Na vsak spis ali kaseto sem nalepila še listek v 'brajici', da sem se lažje znašla. V službo sem se naučila hoditi z belo palico, brez spremstva. Preden sem oslepela, sem bila zadolžena za mladoletne prestopnike, nato sem prevzela področje zakonskega in družinskega svetovanja, kjer je bilo manj terenskega dela. Poleg tega smo probleme večkrat obravnavali v timu, ponavadi skupaj s psihologom, kar se je izkazalo kot odlično. V službi sem želela ostati, dokler bi sproščeno delala. Nisem hotela, da bi svoje delo opravljala manj kvalitetno. Ko sem začutila, da mi stvari ne gredo več tako, sem zaprosila za upokojitev.«

Vas slepota v vsakdanjem življenju zelo omejuje?

»Hoja s palico mi omogoča, da se v znanem okolju lahko kar sproščeno gibam. Včasih pa tudi zaidem, a se vedno najde kdo, ki mi pride na pomoč. Nekaj časa sem sama stanovala v Škofji Loki v Frankovem naselju in delno sem lahko samostojno funkcionirala, seveda pa ne v celoti. Kuhala sem bolj preproste jedi. V kakšni stvari sem za pomoč prosila sosede, pri čiščenju so mi pomagale sestre. V službo sem lahko šla sama, naučila sem se pot. Tudi iz Zalega Loga sem šla sama na avtobus in nato peš do službe. S palico lahko potipaš teren pred seboj, vendar ne smeš nikoli biti stoodstotno prepričan, da je pot taka, kot si jo vajen. Po poplavah se mi je zadnjič v Železnikih zgodilo, da bi na zelo dobro znani poti skoraj padla v luknjo, če je ne bi zatipala s palico. K sreči sem bila previdna. Zadnji dve leti s sestro živiva skupaj v Železnikih in mi ogromno pomaga. Ona vodi gospodinjstvo, bere mi pošto, časopise in revije, pregleda mi pisne izdelke, da so brez napak, preden jih oddam in podobno. Naučila sem se uporabljati računalnik, ki je prilagojen slepim in mi omogoča tudi branje in pošiljanje elektronske pošte. Sicer pa se mi zdi zelo pomembno, da se slepi ne zapiramo vase, da znamo poiskati pomoč, da negujemo stike z drugimi, saj je potreba po druženju osnovna človeška potreba.«

Zdite se zelo pozitivna oseba. Ali imate še kdaj težke trenutke zaradi slepote?

»Prav vsak dan, ko se srečujem s svojimi omejitvami, se moram na novo 'pobirati'. Moja osnovna usmeritev je veselje, da imam vero, da v molitvi zase in za druge najdem veliko moči in opore. V Braillovi pisavi imam napisane tudi Psalme, v katerih velikokrat najdem tolažbo. Hodim k molitveni skupini v Železnikih, ki je neprecenljiva. Vsak mesec romamo na Kurešček. Vključena sem tudi v Frančiškovo družino na Brezjah. Sicer pa menim, da ni vsakemu vse dano v življenju. Nekomu so dani neki talenti, drugemu drugačni. Psihiater Viktor Frankl je rekel, da je vsak človek na svetu zato, da izpolni neko nalogo na področju, kamor je bil poslan. Zdi se mi, da so naše vloge res različne in da je bistveno, da človek prepozna, kakšna je njegova naloga v življenju. Najbolj nesrečen lahko postane, če se začne primerjati z drugimi.«