Brez lastnikov ne bo rešitve problema

Gorsko kolesarjenje je v razmahu. Povečuje se število kolesarjev in kolesarskih prog po gozdovih, ob tem pa tudi število konfliktov med kolesarji in lastniki gozdov. Lastniki se ob tem počutijo zapostavljene. Želijo, da bi jih pri urejanju gorskega kolesarjenja bolj upoštevali in da bi od »oddajanja« gozdov drugim uporabnikom imeli tudi nekaj finančne koristi.

Kranj – Kranjska območna enota Zavoda za gozdove Slovenije je ob letošnjem Tednu gozdov pripravila posvet o kolesarjenju v naravnem okolju, s poudarkom na kolesarjenju v gozdu. Na njem so predstavili zakonodajo, ki ureja to področje, pogled lastnikov gozdov na gorsko kolesarjenje, zasnovo gorskokolesarskega omrežja na Gorenjskem ter domače in tuje izkušnje pri umeščanju kolesarskih poti v prostor, ob tem pa tudi različna mnenja o tem, kako naj bi to področje uredili, da bi bili vsaj delno zadovoljni tako lastniki zemljišč kot kolesarji, naravovarstveniki in lokalne skupnosti.

Zakonodaja zapletena in nasprotujoča

Martin Umek, vodja kranjske območne enote zavoda, je ugotavljal, da je zakonodaja, ki ureja to področje, zapletena in nasprotujoča, zato jo je v praksi težko oziroma nemogoče uveljavljati. Zakon o ohranjanju narave določa, da je v naravnem okolju vožnja s kolesi dovoljena po utrjenih poteh, če temu ne nasprotuje lastnik ali upravljavec poti. Zakon o gozdovih nalaga načrtovalcem, da v prostorskem delu območnega načrta določijo tudi območja, po katerih sta po označenih gozdnih vlakah in drugih poteh možni ježa in vožnja s kolesom brez motorja. Zakon o planinskih poteh prepoveduje vožnjo z gorskimi kolesi po planinskih poteh, ob upoštevanju omejitev pa je dovoljena po planinskih poteh, ki jih na predlog skrbnika poti določi minister, pristojen za šport.

Število uporabnikov gozdov se povečuje

Umek, ki je veliko v stiku z lastniki gozdov, je predstavil tudi lastniški pogled na gorsko kolesarjenje po gozdovih. Lastniki ugotavljajo, da se število uporabnikov gozdov nenormalno povečuje. V gozdove prihajajo ne le podnevi, ampak tudi ponoči. Med obiskovalci so tudi takšni, ki parkirajo na neprimernih mestih, puščajo za sabo smeti, ne pobirajo pasjih iztrebkov, povzročajo erozijo in uničujejo mladje, nekateri se obnašajo tudi nespoštljivo in drzno ... Vse več divjadi se zaradi nemira v okolju težko normalno prehranjuje in povzroča škodo lastnikom.

Lastniki se počutijo zapostavljene

Lastniki se ob vsem tem počutijo zapostavljene, imajo občutek, da imajo na svoji zemlji manj besede kot vsi drugi. Poudarjajo, da morajo spoštovati zakonodajo in postopke ter plačevati davke in namenske prispevke. Pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest plačujejo tudi nekateri lastniki, ki ceste sploh ne uporabljajo, medtem ko rekreativcem za njihovo uporabo ni treba plačevati ničesar. Kmet, ki ima v lasti 41 hektarjev gozda, je lani plačal 184 evrov pristojbine, letos pa je bo 414 evrov.

Lastniki večinoma nimajo nič proti rekreativcem, a ob vse večjem obisku gozdov ugotavljajo, da ga bo treba usmerjati in regulirati ter urediti parkirišča na izhodiščih v gozdove. Od »oddajanja« gozdov drugim uporabnikom želijo imeti tudi finančne koristi, pravijo in dodajajo, da je v odnosu med lastniki in uporabniki gozdov tudi še premalo medsebojnega spoštovanja.

Konflikti ne koristijo nikomur

Martin Umek je predstavil tudi zgodbo enega od lastnikov gozdov o tem, kako so gorski kolesarji začeli voziti po njegovem gozdu. Tudi po pogovoru, da naj tega ne počnejo, so nadaljevali, zato jim je vožnje prepovedal, a so ovire – kupe vej in drv – premetali in vožnje nadaljevali. »Ko enkrat začnejo kolesariti, jih preprosto ne moreš ustaviti,« je zapisal in se vprašal, kdo bo v primeru sečnje obveščal kolesarje, da je proga zaprta, kdo bo med delom v gozdu fizično zapiral progo, kdo bo kriv v primeru nesreče oziroma poškodbe kolesarjev …

Lastniki se strinjajo, da konflikti ne koristijo nikomur. Zavzemajo se za urejeno, časovno in številčno omejeno uporabo gozdov za kolesarjenje, za spoštljiv odnos uporabnikov gozdov do lastnikov in za spoštovanje narave, za stalen dialog med lastniki in uporabniki … Marsikateri lastniki bi pristali na kolesarjenje po njihovih gozdovih, a le, če bi kolesarji prej z njimi navezali stike in se zavedali, da je to nadstandard, ki ga je lastniku nekako treba nadomestiti.

Dobra izkušnja z območja Luč

Nina Kobal iz Razvojne agencije Zgornje Gorenjske je predstavila zasnovo gorenjskega gorskokolesarskega omrežja, ki jo svetovalni organ gorenjske regije za razvoj kolesarstva snuje v sodelovanju z zavodom za varstvo narave, zavodom TNP, zavodom za gozdove, planinsko zvezo, zavodi za turizem, občinami, kolesarji in lastniki zemljišč.

Marko Vršnik, gorski kolesar in lastnik gozda, je predstavil umeščanje kolesarskih poti v gozdovih na območju Luč. Dejal je, da so za kolesarjenje po gozdovih pridobili soglasje lastnikov, za kar jim plačujejo tudi skromno pavšalno nadomestilo. Uredili so pet prog, kolesarji, ki jih uporabljajo, so se povezali v društvo, ki z zbrano članarino tudi skrbi za urejanje in vzdrževanje prog.

Atila Armentano iz Planinske zveze Slovenije meni, da bi bil zavod za gozdove lahko posrednik med lastniki gozdov in kolesarji; predstavil pa je tudi model dežele Tirolske, kjer je njihov urad za gozdove odprl pisarno, ki rešuje probleme med lastniki gozdov in uporabniki – gorski kolesarji, pohodniki, smučarji …

V načrtovanje poti vključiti tudi lovce

Darko Veternik iz lovišča Kozorog Kamnik se je zavzel za to, da bi v načrtovanje kolesarskih poti bolj vključili tudi lovske organizacije. Pogreša etični kodeks za drugačen odnos kolesarjev in drugih uporabnikov do narave, prepoved nočnih aktivnosti ter nadzor, ki bi preprečil kolesarjem, tudi velikim skupinam kolesarjev, da zahajajo v mirne cone, kjer se na primer divji petelin bori za obstoj.