Prva slovenska literatka

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 28. julij 2024 / 07:45

Letos mineva 170 let od smrti prve slovenske pesnice, pisateljice, pravljičarke in skladateljice Josipine Urbančič Turnograjske. Dehteči cvet slovenske besede, kot sporoča naslov razstave o njenem življenju in delu v Galeriji Prešernove hiše, predstavlja občutljivo žensko dušo in hkrati pogumno meščansko dekle, ki je v »nemških časih« avstrijskega cesarstva pisalo v slovenskem jeziku.

»Josipina Turnogradska naj bo moje ime, ker je Turnski grad moj dom,« so zapisane besede Josipine Urbančič Turnograjske, ki jih preberemo na panoju na začetku aktualne razstave v Galeriji Prešernove hiše. Na njej je prvič pregledno na muzejski način predstavljeno življenje in delo, pa tudi rodbinske in druge okoliščine, ki so jo popeljale na njeno žal mnogo prekratko ustvarjalno pot, ki se je končala, še preden je dopolnila 21 let. »A že v rosni mladosti je bila polna ustvarjalnega duha, svetovljanstva, ljubezni, veselja in spoštovanja do soljudi, narave, slovenske besede in slovenskega naroda,« sta poudarili soavtorici razstave dddr. Mira Delavec Touhami, nedvomno največja poznavalka ustvarjalne dediščine Josipine Urbančič Turnograjske, in mag. Marjana Žibert iz Gorenjskega muzeja.

Pomen rodbine Urbančič

Poleg 170. obletnice smrti Josipine Urbančič Turnograjske (1833–1854) razstavi v Galeriji Prešernove hiše na pot velja podati še nekaj pomembnih iztočnic. »Josipino smo kot prvo slovensko pesnico, pisateljico, pravljičarko in skladateljico, ki je pisala v slovenskem jeziku, postavili ob Prešerna. Seveda ne zato, da bi ju primerjali, ampak predvsem kot njegovo sodobnico – bila je še mlado dekle, ko ga je tudi spoznala – in žensko, ki se je zavzemala za enake vrednote kot naš veliki pesnik. V hiši, kjer je ta preživel zadnja leta svojega življenja, se je tudi rodila Josipinina mama Jožefina Terpinc,« je ob bok razstavi poudarila njena soavtorica Marjana Žibert. Ob sprehodu po razstavi nas tako preveva občutek, kot da je Josipina doma.

Osrednji poudarek razstave seveda velja življenjski poti Josipine Urbančič Turnograjske in njenem ustvarjanju. Avtorici razstave sta še posebej poudarili tako imenovano pisemsko zgodbo, ki je potekala med njo in zaročencem ter kasneje možem Lovrom Tomanom od avgusta leta 1850 naprej, ko sta se spoznala ob njegovem obisku na gradu Turn.

Z gradom in obdobjem, ko je na njem bivala družina Urbančič – konec 18. stoletja ga je kupil Josipinin ded Martin Urbančič – se tudi začne muzejska zgodba. Predstavljene so različne družinske, prijateljske in tudi poslovne povezave z rodbino Zois na Brdu, lastniki gradu Strmol in tudi meščanstvom v Kranju.

Rodbina Urbančič je v sredini 19. stoletja imela vpliv na delu dežele Kranjske, kjer so na podeželju uporabljali slovenski jezik in izražali pripadnost slovenskemu narodu.

Ljubezenska zgodba

Josipina je imela štiri brate, dva sta živela komaj eno leto oziroma dve leti in osem mesecev. Leta 1841, ko je bila Josipina stara osem let, ji je umrl oče. Na gradu jo je na prošnjo matere Jožefine Urbančič poučeval takratni preddvorski kaplan Janez Kastelic, ki ga je leta 1849 nadomestil kaplan Lovro Pintar. Poučeval jo je zemljepis, zgodovino, matematiko, grščino in verouk, medtem ko se je francoščine in ruščine lotila sama. Alojz Potočnik jo je učil igranja na klavir in komponiranja.

Prelomnica v njenem življenju je nastopila avgusta leta 1850, ko jo je Lovro Pintar seznanil z Lovrom Tomanom iz Kamne Gorice. Med njima se je razvilo bogato triletno dopisovanje, v katerem sta si izmenjala več kot 1100 ljubezenskih pisem, ki obsegajo od 20 do 35 strani. Ohranjena pisemska korespondenca velja za eno izmed najobsežnejših v slovenskem jeziku.

Pisma sta pisala vsak dan. Ker so bila obsežna, sta jih imenovala knjižica ali knjiga. Sprva je v pismih Urbančičeva nagovarjala Tomana »predragi rojak« ali »predragi Lovre« in ga je vikala. Kasneje, ko se je njun odnos vedno bolj poglabljal, pa »moje življenje, moje vse«. Mnoga pisma so lepo okrašena, bidermajerska in različnih barv. Nekaj jih je na ogled tudi na tokratni razstavi.

Pisma pa niso bogata samo vizualno, ampak tudi vsebinsko, saj poleg ljubezenskega izpovedovanja najdemo tudi Josipinine in Lovrove poglede na svet, ljudi ter na politično in kulturno dogajanje na Slovenskem sredi 19. stoletja. »Ker v Preddvoru ni bilo pošte, je Josipinin brat Janko vsak dan s konjem nesel pošto v Kranj, od koder je bila poslana Tomanu v Gradec, kjer je ta študiral. Za ljubezensko zgodbo so vedeli tudi v Kranju, še posebno pa je zanimala njene sorodnike, češ le o čem si pišeta vsak dan. Z eno od sorodnic je bil poročen Jožef Škarja, ki je vodil eno od sedmih gorenjskih poštnih postaj. Josipina se je jezila nanj, ker je zadrževal in odpiral njena in Tomanova pisma,« je povedala Marjana Žibert in dodala, da sta zato oba vodila evidenco pisem, ki sta jih prejela in odposlala. Na ta način sta hitro ugotovila, katera so se izgubila.

Predanost slovenski besedi

Josipina Urbančič ni rada hodila v nastajajoče meščanske kroge v Ljubljani, kjer so govorili večinoma nemško, bližja sta ji bila podeželski Preddvor in Kranj. Zavzemala se je za vlogo slovenskega jezika in literature, prijateljevala je z zbiralcem ljudskega gradiva Matijo Valjavcem, že kot 15-letnica pa je z materjo hodila v kazino v Kranj, kjer so se po letu 1847 sestajali kranjski meščani; in tu naj bi spoznala tudi Prešerna, ki je dekle zelo navdušil, saj ga je kasneje tudi pogosto omenjala v pismih Lovru Tomanu.

»Josipina je po pesnikovi smrti tudi zahajala na njegov grob in z žalostjo zapisala, da Kranjčani niso lepo skrbeli za njegov grob. Posvetila mu je tudi eno svojih pesmi Na grobu Prešerna,« je dodala sogovornica. Sama je ustvarjala od 17. leta pa do prerane smrti v Gradcu. Pisala je povesti (ohranjenih je 38), pesmi (ohranjene so tri), komponirala klavirske skladbe in napeve s klavirjem za slovenska besedila.

Snovi in motive za svoja literarna dela je izbrala zelo premišljeno. Prav takšni sta bili tudi njihova vsebina in sporočilnost. Zavedala se je, kar je jasno zapisala v številnih pismih svojemu zaročencu in kasnejšemu soprogu Lovru Tomanu, da je slovanska in s tem tudi slovenska neodvisnost mogoča samo na literarno jasno izrisanih junakih, kamor nedvomno sodijo njeni močni, samostojni, narodno zavedni in neodvisni ženski liki.

Na razstavi so poleg nekaj pisem na ogled tudi literarne revije, v katerih so bila objavljena dela Turnograjske, predvaja pa se tudi prispevek o njeni glasbeni poti, ki je bil objavljen februarja letos v oddaji Opus na Televiziji Slovenija. »Razstava bo na ogled do konca avgusta, način postavitve je prilagodljiv za nove dopolnitve. V prihodnosti jo bomo najbrž prenesli tudi v Preddvor, dogovarjamo pa se tudi za predstavitev v Gradcu,« je še dejala Marjana Žibert in še enkrat znova poudarila, kako pomembno delo pri raziskovanju življenja in dela prve slovenske ženske literatke opravlja dddr. Mira Delavec Touhami.