Film, ki bo zaznamoval generacijo
Igralski ansambel italijanskega filma Ognjemet ljubezni je na letošnjem igralskem filmskem festivalu Krafft prejel eno od nagrad zlato jabolko. Prevzela sta jo igralca Gabriele Pizzurro in Enrico Roccaforte, s katerima smo se v kratkem intervjuju pogovarjali o filmu in njunih igralskih vlogah.
Strokovna žirija letošnjega Kraffta je eno izmed treh nagrad zlato jabolko za izredne igralske dosežke podelila celotnemu igralskemu ansamblu filma Ognjemet ljubezni, saj ta – kot je poudarjeno v obrazložitvi – občinstvo s harmonijo, povezanostjo in igralsko pristnostjo popelje na posebno popotovanje v Italijo osemdesetih let. Nagrado sta v imenu ansambla ob direktorju kastinga Mauriliu Manganu osebno prevzela igralca Gabriele Pizzurro in Enrico Roccaforte; vsi trije so za to priložnost na podelitev pripotovali iz Rima.
Filmska zgodba spremlja ljubezensko razmerje med najstnikoma Giannijem in Ninom, ki se leta 1982 odvija na nazadnjaški, predsodkov polni Siciliji. Medtem ko Italijani junija tega leta upajo na zmago na svetovnem prvenstvu v nogometu, mladostnika sanjata o tem, da bi živela svojo ljubezensko zgodbo brez strahu. Ko namreč njun odnos odkrijeta njuni družini, so posledice tako nasilne, kot so časi in običaji nazadnjaški. Mladostnika sta na silo ločena, vendar sta pripravljena izzvati vse in vsakogar v prepričanju, da lahko njuna ljubezen premaga celo smrt.
Jezik v filmu je v sicilijanskem narečju. Ali tudi vsi igralci prihajate s Sicilije?
Roccaforte: Film se dogaja v osemdesetih letih na Siciliji, skoraj vsi igralci pa živimo med Rimom in Sicilijo oziroma imamo kakšne rodbinske povezave z otokom. Tudi sicer z našim poklicem težko deluješ na Siciliji, saj so vsi kastingi in produkcije v Rimu.
Pizzurro: Jaz sem se rodil v Rimu, je pa moja mama Sicilijanka.
Roccaforte: Film se dogaja v bližini Catanie, veliko igralcev, ki v filmu igrajo like iz Giannijeve družine, pa je iz Palerma. Gre za dve dokaj različni narečji, režiser pa je želel, da govorijo malo bolj »catanese« (katanijsko, op. a.), zato so se učili tega naglasa.
Kaj film pomeni za vajini igralski karieri, glede na doslej odigrane vloge? Vi, Gabriele, ste pri komaj dvajsetih najbrž šele na začetku?
P.: To je moja prva filmska vloga, od malega pa sem igral v gledališču. Kot prva vloga v filmu je nedvomno najpomembnejša, mislim pa, da bo taka ostala tudi v prihodnje, saj je šlo za nepozabno izkušnjo.
R.: Posnel sem že veliko filmov, a je ta vendarle poseben. Že med snemanjem smo čutili, da če nam ga uspe dobro narediti, bo ostal pomemben tako za nas kot za občinstvo. To je film res dobro sprejelo, mnogi so si celo zapomnili nekatere izjave iz filma. Sam sem še posebno navezan na film, saj sem v osemdesetih letih kot mlad fant, tudi sam sem gej, živel na Siciliji. Poznam to resnično zgodbo, ki sta jo živela fanta, glavna lika v filmu. Sicer pa v filmu igram lik Giannijevega botra, ki je homofob, torej moje popolno nasprotje. Vloga je bila zato zame tudi psihološko in čustveno zelo zahtevna, a vendarle čudovita, zato me bo spremljala do konca življenja.
V filmski ekipi smo bili zelo tesno povezani med seboj, ker smo se zavedali, da svetu pripovedujemo zelo pomembno zgodbo. Zato sem še toliko bolj vesel, da gre ta nagrada celotni ekipi igralcev in smo jo hkrati prejeli iz igralskih vrst. Igralci namreč vedo, kaj pomeni snemati filme s pomembno družbenopolitično konotacijo, nabite s čustvi, predvsem pa so zelo človeški.
Rekli ste, da je bil film v Italiji dobro sprejet ...
R.: Pripravili so številne projekcije po šolah in ga je videlo veliko mladih po vsej Italiji. Lahko rečem, da gre za enega filmov, ki zaznamujejo generacijo. Menim, da bo mnogim ostal v spominu. Mojo generacijo je recimo zaznamoval film I cento passi (Sto korakov), ki se dogaja na Siciliji in govori o novinarju, aktivistu in pesniku Peppinu Impastatu, ki se je boril proti mafiji in bil zato leta 1978 ubit v atentatu. Zgodba širše ni bila znana, odkar je bila leta 2000 predstavljena v filmu, pa se Peppinov spomin počasti na dan, ko ga je ubila mafija.
Menim, da je tudi film Ognjemet ljubezni med ljudmi znova obudil ponos v boju za pravice, povezane s homoseksualnostjo.