Prostovoljstvo moraš živeti

Med letošnjimi prejemniki državnega priznanja na področju prostovoljstva je tudi Nika Kržišnik iz Zadobja, študentka fakultete za socialno delo in prostovoljka pri Mladi Karitas Slovenija, ki pravi, da ni tako zelo pomembno število njenih prostovoljskih ur, ki se je v zadnjih letih povzpelo na povprečno šeststo ur na leto, ampak je pomembno pomagati oziroma biti na voljo ljudem v stiski.

Nagrada za prostovoljstvo je verjetno že to, da imate priložnost opazovati ljudi, ki jih s svojimi dejanji osrečite. Kljub temu pa ste najbrž veseli, da ste potrditev za svoje delo dobili tudi na najvišji, državni ravni?

Veliko mi pomeni že dejstvo, da sem bila nominirana, da so me predlagali v Mladi Karitas in da so to podprle tudi druge organizacije, s katerimi sodelujem oziroma sem sodelovala. Obenem se zdi, da že obstoj take nagrade daje neko vrednost prostovoljstvu v Slovenji. Obenem pa gre za nagrado, za katero se nihče od prostovoljcev ne poteguje načrtno – nagrada je samo dodatna potrditev.

In je zato še več vredna?

Se strinjam, zagotovo.

Pravite, da je prostovoljstvo za vas nekaj vsakdanjega – torej si življenja brez prostovoljstva niti ne predstavljate več?

Mogoče se bo slišalo »pocukrano«, a verjetno res ne; prostovoljka sem že osem let, kar pomeni tretjino mojega življenja. Verjetno se tega kar navadiš, saj s prostovoljstvom tudi sam veliko pridobiš; veliko sem se naučila, tudi moj študij je močno povezan s tem. V času študija sem opazila še več stisk, s katerimi se srečujejo ljudje, kar me je še dodatno spodbudilo k aktivnemu prostovoljstvu in lajšanju teh stisk.

Katera je bila vaša prva izkušnja na področju prostovoljstva?

Moja prva izkušnja so bile Počitnice biserov, v okviru katerih z Mlado Karitas peljemo otroke iz socialno ogroženih družin na morje. Za to me je navdušila sestra, ki je že pred mano kot animatorka sodelovala pri teh počitnicah in se je domov vračala z lepimi zgodbami, katerih del sem potem želela biti tudi sama. Sčasoma sem opazila, da lahko dam še bistveno več, prepoznavala vedno več ljudi v stiski, ki jim lahko pomagam. Pri tem sem izhajala iz tega, da je življenje do mene prijazno in imam v tem smislu srečo, nikoli pa ne vemo, kaj nas čaka. Verjamem v dobro »karmo« – če se bom torej kdaj sama znašla v težavah, verjamem, da mi bo kdo pripravljen pomagati.

Kako težke zgodbe, s katerimi se srečujete, sploh glede na to, da ste še zelo mladi, predelate pri sebi?

K temu je veliko pripomogel že moj študij, saj je na fakulteti precej poudarka na tem, da si kot socialni delavec vseh zgodb, s katerimi se srečaš pri svojem delu, ne moreš jemati k srcu oziroma jih doživljati preveč subjektivno. Seveda je potrebna empatija, ne moreš pa nase prevzeti tujega bremena. Obenem imam okrog sebe veliko ljudi, na katere se lahko obrnem in s katerimi potem skupaj predelamo določene stvari; včasih je dovolj že to, da me samo poslušajo. Veliko mi pomenijo tudi supervizije oziroma sodelovanje z mentorji, kar je bilo veliko vredno zlasti pri mojem delu pri TOM telefonu, saj tako nimaš občutka, da je vse na tvojih ramenih, rešitve in ideje, kako naprej, na ta način iščeš skupaj, kar je velikokrat precej lažje.

Na katerih področjih in v katerih organizacijah vse ste dejavni?

Ta čas sem dejavna pri Mladi Karitas, kjer sodelujem pri več projektih: že omenjenih Počitnicah biserov, pri katerem sem že drugo leto voditeljica, zdaj že četrto leto sodelujem tudi pri projektu Pismo za lepši dan, kjer zbiramo na roke napisana pisma za starejše, pa pri ekološko naravnanem projektu Zgodbe oblek, v okviru katerega smo izvedli tri delavnice šivanja, enkrat na mesec pa smo pripravili tudi izmenjevalnice oblačil. Pri Mladi Karitas skrbim tudi za njihova socialna omrežja. Aktivna sem še pri Katoliški mladini, kjer sodelujem pri organizaciji festivala Stična mladih, in sicer skrbim za program v cerkvi in na malem odru ter delavnicah. Prostovoljno sem sodelovala tudi v odboru za družabnost in kulturo v študentskem domu Janeza Frančiška Gnidovca, kjer stanujem že ves čas svojega študija. Pri TOM telefonu pa sem sodelovala tako v pogovorih po telefonu kot spletni klepetalnici, kamor se otroci in mladi prav tako lahko anonimno obrnejo, če imajo kakršno koli težavo oziroma so v stiski. Zdi se mi, da je bila ena mojih boljših odločitev, da se pridružim TOM telefonu, ker sem opravila ogromno izobraževanj za svetovalko, obenem pa sem se skozi delo s temi otroki in mladimi veliko naučila tudi o sebi, svojih mejah, predsodkih …

Se vas je katera od zgodb, s katerimi ste se srečali pri TOM telefonu, še posebno dotaknila?

Mogoče niti ne točno določena zgodba, ampak bolj brezizhodnost situacij, s katerimi se morajo nekateri mladi spoprijeti že v zelo zgodnjih letih. Ob tem sem vsakič znova hvaležna, da sem imela lepo otroštvo in da mi tudi zdaj nič ne manjka, čeprav se kot vsak drug človek v življenju srečujem z izzivi.

Kako vse te prostovoljske obveznosti usklajujete s študijem?

Nikoli mi ni bilo težko, pravzaprav mi je všeč, da imam poln urnik, da se mi ves čas malo mudi ... (smeh) Bolje namreč delujem pod pritiskom, pri čemer pa sem zelo hvaležna svoji družini in kolegom, saj mi mogoče včasih potem zmanjka časa za druženja, a me vedno razumejo in to ne vpliva na kakovost naših odnosov. Po drugi strani pa vedo, da se bom vedno odzvala, če me bodo potrebovali. Priznam, da mi tak način življenja ustreza, nekako mi je to bolj naravno.

Je bila tudi izbira študija posledica vašega dela na področju prostovoljstva?

Verjetno je bil študij socialnega dela kar logična odločitev, pa ne vem, ali samo kot posledica prostovoljstva ali pa vzroki za to izhajajo iz vzgoje in zgledov, ki sem jim bila priča med odraščanjem.

Kako vas je izkušnja prostovoljstva spremenila?

Rekla bi, da precej. Izkušnja prostovoljstva te mogoče malce prizemlji, naredi ponižnejšega. Vidiš, da svet res ni vedno samo lep, vendar pa lahko kljub temu veliko naredimo drug za drugega. Obenem sem se veliko naučila o sami sebi, gradila samozavest in se tudi strokovno izpopolnila skozi izobraževanja, ki sem jih opravila v sklopu prostovoljstva.

Vse to vam bo verjetno prišlo prav tudi pri prihodnjem poklicu?

Poklic, za katerega sem se odločila, je zagotovo težak, psihično naporen, a se mi zdi, da skozi izkušnjo prostovoljstva vsaj približno vem, kaj lahko pričakujem oziroma kako se spoprijeti s tem. Spoznala sem, kako delujem pod pritiskom, v kriznih situacijah, kako sprejemam odločitve in zaupam v svoje odločitve. Skozi prostovoljstvo sem srečala tudi veliko čudovitih ljudi, od katerih sem se ogromno naučila, in bila priča marsikateremu primeru dobre prakse.

V Sloveniji je prostovoljstvo na splošno zelo razvito – kaj vas vodi pri tem, da ste se pripravljeni brezplačno razdajati za druge?

Veliko je vredno, da opazimo človeka v stiski in smo pripravljeni pomagati, pri čemer pogosto premikamo lastne meje, da pomagamo drugim. Na splošno se mi zdi, da smo Slovenci zelo sočutni, da znamo prizemljeno pogledati na svet in se načeloma nimamo za večvredne, sama tudi ne vidim tekmovalnosti med nami, ki jo o nas samih tako pogosto omenjamo.

Imate občutek, da se prostovoljstvo kdaj tudi zlorablja, v smislu da prostovoljci opravljate delo, ki bi ga morale pravzaprav pristojne institucije oziroma bi bilo treba poiskati rešitve na sistemski ravni?

Absolutno tu vidim velik primanjkljaj, a težava je tudi v tem, da bi to zahtevalo ogromno sredstev – če pomislim, kakšne vsote bi bile potrebne samo za to, če bi denarno ovrednotili vse prostovoljske ure. Obenem pa sem prepričana, da delaš s povsem drugim namenom in ciljem, ko delaš za denar, zato se mi zdi, da bi brez prostovoljstva veliko izgubili. Po drugi strani pa sem tudi v okviru študijske prakse spoznala, da je še velik primanjkljaj tudi na institucionalnem področju, da je potreb po raznih organizacijah in oblikah pomoči še precej in da imamo še kar nekaj prostora za napredek.

Vi ostajate zavezani prostovoljstvu?

Vsekakor. Seveda se bo to v prihodnje spreminjalo in prilagajalo mojim spreminjajočim se obveznostim, kljub temu pa si želim, da bi prostovoljstvo ostalo del mojega življenja. Na podelitvi nagrad je bil najstarejši nagrajenec star 86 let in sem si ga vzela kar malo za zgled. Zdi se mi, da prostovoljstvo lahko živimo na veliko načinov – dovolj je že, če v svoji okolici opazimo, kako bi lahko pomagali. Prostovoljstvo moraš živeti – ni treba, da se ga vedno lotiš resno oziroma strukturirano z delom pri določeni organizaciji, pomembno je, da opazimo in prepoznamo tudi stiske in potrebe ljudi v svojem domačem okolju.