Bolj terapevtka kot cvetličarka
Tisti, ki obiskujemo pokopališče v Lipici pri Škofji Loki, večkrat že na daleč zaslišimo smeh, ki se razlega iz cvetličarne, ki stoji na tem pokopališču. Redki so, ki gredo mimo, ne da bi cvetličarko Tino Demšar vsaj pozdravili in z njo malce poklepetali. Prihaja iz Krnic pri Novakih, v Cvetličarni Lipica pa dela že pet let. »Mnogi mi povedo, da so kar razočarani, ko pridejo in me ni, ko imam recimo dopust,« pove vselej nasmejana 31-letnica.
»Nekateri ljudje na pokopališče prihajajo skoraj vsak dan. K meni ali pa ob grob, pa so lahko tam tudi po dve, tri ure. Hodijo okrog groba in se pogovarjajo. Nekoč je neka ženska igrala pred grobom kitaro, spet drugi je sedel na stolu in pil pivo. Na take dogodke se navadiš. Ne sme te pretresti. Če delaš na takem mestu, te stvari ne smejo preveč čustveno pretresati, ker sicer tu ne bi mogel biti.«
»Včasih prav zares pomislim nanjo, ko se kak par loči in se razide, pa si rečem: saj ima prav. Zelo življenjska je. Ko se bom odločala za partnerja, se bom mogoče spomnila na njene nasvete. V življenju moraš biti pripravljen na vse.«
Tudi jaz sem ena tistih, ki s Tino kdaj pa kdaj z veseljem malce »rešujem svet.« Vedno znova me tudi navduši, kako zna najti prijazno besedo za prav vsakega, ki zaide v lepo urejen prostor, v katerem buhti od pisanega cvetja za vse priložnosti, in malenkosti, s katerimi lahko polepšamo grobove. »A danes boste pa oranžno?« prijazno povpraša gospo, ki pride po svečo. »Oranžno, za spremembo, naj bo enkrat sonce, zdaj ko je končno posijalo,« ji navdušeno odgovori. Takih pa tudi daljših pogovorov se v tem prostoru zgodi na stotine. Tina pove, da ljudje velikokrat pridejo samo na pogovor. »Tu so tudi po pol ure, se izpovedujejo, včasih jokajo, povedo, kakšne težave imajo, kako nihče ne skrbi za grob, kaj jih boli, kako otroci nimajo časa zanje. Poslušam jih, jim vlivam upanje, da bo bolje,« pove. »Če se jim ne bi nasmehnila in če se jim ne bi posvetila, bi samo kupili in šli. Če se jim malo nasmehnem, jih poslušam, čutijo, da sem dostopna in da lahko govorijo.«
Po duši je cvetličarka
Po izobrazbi je cvetličarka, vrtnarka in diplomirana inženirka agronomije in hortikulture. Po duši, pravi, pa je cvetličarka. Od vedno je delala v tej panogi, saj izhaja s kmetije in ji je stik z naravo blizu že od otroštva. Zato je bilo šolanje v Biotehniškem centru Naklo prva in logična izbira. »V cvetličarni Stanonik sem opravljala študentsko delo in prakso, prej sem delala v Semenarni v Ljubljani.« Izhaja z velike kmetije pr' Dimšarji. »Pet otrok nas je, imam še dva brata in dve sestri. Jaz sem najstarejša, ena sestra ima že družino na Štajerskem, brat je šef kuhinje pri Jezeršku na Bledu, en brat dela v mesariji v Gorenji vasi, druga sestra pa je tako kot jaz cvetličarka,« mi razloži in doda, da vsako jutro pred službo po trgovinah razvozi še kruh, potico, piškote in razne dobrote, ki jih izdeluje njena mama na domači kmetiji pr' Dimšarji.
Poskrbi za grobove
V cvetličarni zazvoni telefon. »Seveda, ni problema, bom šla zalit, hvala za klic.« Skrbite tudi za grobove, povprašam? »Res je, to je v naši cvetličarni navada že od vedno. Skrbimo za kakih 15 grobov. Nekateri pokličejo iz tujine in poprosijo, če lahko poskrbimo za njihov grob, nekateri so starejši in ga težko pridejo sami uredit. Vsako jutro naredim en krog po pokopališču in na prošnjo strank poskrbim, da so na njihovih grobovih rože, sveča prižgana. Preverim, ali vse 'štima', potem pa čez dneve ali tedne pridejo plačat, kar so naročili.« Tina Demšar dela prav vsak dan od ponedeljka do sobote v vsem obratovalnem času cvetličarne. Iskreno mi pripoveduje, da opaža, da stranke zelo težko 'prenesejo', če je ni, ko je denimo na dopustu, in dela nekdo drug. »Se vsi razveselijo, ko se vrnem, rekoč: 'O, končno ste spet vi.' Vsi me sprašujejo, kje sem bila. Tudi če na parkirišču avto ni parkiran na istem mestu kot običajno in mislijo, da me ni, se potem razveselijo, ko me zagledajo,« se zasmeje. »Očitno imam eno tako energijo, da jih pritegnem ali kaj …« se zamisli.
Smo običajna cvetličarna
»Prizadevamo si, da ljudi ozaveščamo, da smo ne glede na to, da smo sredi pokopališča, čisto navadna cvetličarna. A veliko ljudi ima predsodke o tem, češ kaj bo pa rekla žena ali punca, če bo rekel, da je prinesel šopek ali pa darilo s pokopališča. Tudi z objavami na družbenih omrežjih, kjer Tina skrbi za pozitivne misli, se ta stigma malce blaži. »Za dan žensk in za materinski dan je tudi pred našo cvetličarno že kar lepa vrsta. Pripravimo lepe šopke, zavijemo darila, edino lončnic ne prodajamo, ker je tu hladno in temno.« Vsekakor pa v vročem poletnem dnevu zelo prijetno, da se človek ohladi in poklepeta s tako prijetno sogovornico, kot je Tina. Pride gospa, ki ni videti najboljše volje. Na Tinino vprašanje 'A bo?' ne ravno prepričljivo odvrne: 'Ja, naj bi bilo ...' Še nekaj stavkov si izmenjata in gospa odide vidno boljše volje, kot je prišla. Porečem, da ima res neko posebno energijo, da takole na hitro pomiri človeka. »Tudi meni se zdi, da sem velikokrat bolj terapevtka kot cvetličarka, ampak to mi je v veselje, da človek iz cvetličarne odide boljše volje, kot je bil, ko je vstopil vanjo.« Pravi, da tudi delo, ki ga mora postoriti, na račun pogovorov s strankami velikokrat počaka. Se mi zdi, da tu dobijo neki mir, vsaj za nekaj časa. Velikokrat mi povedo, koga imajo v grobu, opišejo, kakšen je bil, včasih mi prinesejo pokazat fotografije. Neki gospe vedno uredim telefon, popravim nastavitve. Neki gospod pride vsak dan in mi reče: 'Dolgo me že ni bilo pri vas.' A pride zares vsak dan in kupi po dve sveči. Pa vedno isto pove. Včasih moraš biti potrpežljiv.«
Ni je strah
Na vprašanje, ali jo je kdaj kaj strah biti sama sredi pokopališča, brez pomišljanja odvrne, da ne. »Tudi pomislim ne, da bi me bilo strah ali da bi se bala, da bo kdo vstal od mrtvih, da bi me kaj pričakalo, da bi kdo vlomil. Večkrat me kdo vpraša, kako je, ko so v isti zgradbi na drugi strani pokojni, a tudi pomislim ne, da bi me kaj strašilo,« pove Tina, ki sicer večkrat prebira o tem, kaj se zgodi s človekom po smrti. »Od vedno me zanima posmrtno življenje, ali obstaja, kam gre človeška duša, ko umremo.« Dnevno se srečuje tudi z razlagami in prepričanji o tem, kam so odšli sorodniki, svojci. »Zdi se mi, da je treba verjeti v to, da nekje obstaja nekaj, kjer pokojni je. Občutek imam, da če verjameš, da je tako, lažje preboliš izgubo.« Opaža, da nekateri ljudje na pokopališče prihajajo skoraj vsak dan. »K meni ali pa ob grob, pa so lahko tam tudi po dve, tri ure. Hodijo okrog groba in se pogovarjajo. Nekoč je neka ženska igrala pred grobom kitaro, spet drugi je sedel na stolu in pil pivo. Na take dogodke se navadiš. Ne sme te pretresti. Če delaš na takem mestu, te stvari ne smejo preveč čustveno pretresati, ker sicer tu ne bi mogel biti.«
Barva sveč
Ljudje še vedno radi kupujejo sveče, a vendarle se v zadnjih letih pozna, da je ekološka ozaveščenost vse bolj prisotna. »Veliko jih v zadnjem času kupi elektronske ali solarne sveče. Je pa res, da za večino tistih, ki kupujejo navadne sveče, vem, katero barvo bodo izbrali. Jih ne premakneš pri odločitvi. (smeh) Še vedno se največ proda rdečih in še vedno velja, da je bela namenjena spominu na mlajše pokojne. Redki kupijo zeleno, oranžno ali kakšno bolj posebno barvo. Nekateri na grob položijo samo vrtnico ali nagelj, za obletnice ali rojstne dneve pa prižgejo sveče.«
Išče ji moža
Tino imajo stranke zelo rade. Ena od starejših gospa tako zelo, da bi ji rada priskrbela moža. »Rada bi me omožila, daje mi nasvete, s kom naj se ne 'pentljam'. 'Ne vzemite pijanca, ženskarja, ločenca,' mi svetuje. Tako zagreta je, da mi prav pošlje kakšnega sem dol. Ko sreča kakega kmeta na travniku, ga vpraša, ali je sam, in mu pove, da sem jaz tu doli tudi sama. Potem pa me pokliče in mi napove, da bo prišel,« se smeji Tina. Ali je kdaj že kdo prišel, se pozanimam. »Ja, enkrat je. Ampak mi ni povedal, da je bil 'poslan' od nje. Ona mi je povedala, da je prišel, ampak se očitno nisva zagledala,« se smeji dogodivščini. Nadaljuje v resnejšem tonu: »Včasih prav zares pomislim nanjo, ko se kak par loči in se razide, pa si rečem: saj ima prav. Zelo življenjska je. Ko se bom odločala za partnerja, se bom mogoče spomnila na njene nasvete. V življenju moraš biti pripravljen na vse.«