Če manjka kdo v strežbi, tudi »pokelnari«

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 13. junij 2024 / 19:03

Jan Kožuh je marca letos postal predsednik Društva podeželske mladine Škofja Loka. Navkljub svojim mladim letom, dvajset jih šteje, se zaveda, da je ena izmed najpomembnejših življenjskih vrednot delo. Zaposlen je v mizarskem podjetju v Brodeh, sicer pa svoje znanje s pridom izkorišča tudi pri gradnji lesenih hišk, ki sta jih nad domačo kmetijo Okršlan zgradila in postavila z bratom Domnom.

Jan ima še štiri brate, starejša Tadeja in Domna in mlajša Tomaža in Nejca. Na kmetiji Okršlan v naselju Sveti Florijan nad Škofjo Loko tako mami fantje velikokrat pomagajo pri delu na vrtu ali v kuhinji ter pri strežbi na dogodkih, ki jih je celo leto pri njih veliko. Prostega termina za praznovanje na omenjeni turistični kmetiji že zdaj skoraj ni več moč dobiti. A Jan je tisti, ki že od otroštva najraje dela z lesom, tudi zato se ni odločil, da bi se profesionalno podal v gostinske vode. »Že kot otrok sem vedno nekaj 'zbijal' v garaži. Ko se je naša družina usmerila v turizem in gostinstvo, sem malce pomislil, da bi šel v gostinsko šolo v Radovljico, a tam je veliko angleščine, ki mi ne leži najbolj. (smeh) Pa tudi zdelo se mi je, da sem bolj 'narejen' za delo z lesom. Vsa leta šolanja V Šolskem centru Škofja Loka sem se počutil odlično. To je zares dobra šola, tudi kak sošolec, ki se je prepisal k nam iz Ljubljane, je bil zelo navdušen,« pripoveduje Jan o Srednji šoli za lesarstvo Šolskega centra Škofja Loka, kjer je najprej zaključil triletni program, nato pa se še dve leti izobraževal za lesarskega tehnika. Dvakrat je razstavljal tudi na razstavi izdelkov dijakov, ki jo vsako leto postavijo v sklopu Tedna obrti in podjetništva na Loškem. »Po treh letih šolanja sem naredil počivalnik, po petih letih pa še vitrino. Oba izdelka imamo doma, v trgovinici se je moč usesti na počivalnik, če je treba malce počakati, v vitrini pa imamo likerje in druge izdelke,« razloži Jan. »Z očetom sva ravno v tem času naredila 15 različnih likerjev.« Kateri je najbolj poseben, se pozanimam. »Recimo pehtranov, pa metin, zanimiv je tudi okus pečeno jabolko: spečeš jabolka, dodaš cimet, pomarančo, ta je bolj taka, 'zimska' različica.«

Deveti na Poljskem

Eden od izdelkov, na katerega je Jan najbolj ponosen, je okno, ki ga je izdelal na tekmovanju v Gdansku na Poljskem septembra lani. »V učilnico je prišel profesor in nam povedal o tekmovanju EuroSkills na Poljskem. Že na državnem tekmovanju septembra 2022 v Celju sem s trapeznim oknom zmagal, čez eno leto pa sem potem na Poljskem dosegel deveto mesto. Izdelal sem okno z zelo zahtevnimi elementi po načrtu, ki so nam ga dali na tekmovanju. Z rezultatom sem zelo zadovoljen, saj sem se pomeril z najboljšimi mladimi mizarji na področju Evrope,« se še živo spominja lanskega septembra, ki pa je tudi mesec, v katerem se je zaposlil v podjetju Lespo v Brodeh. »Takoj po tekmovanju sem se zaposlil, delamo praktično vse: kuhinje, vrata, notranje pohištvo, veliko naročil imamo, zdaj delamo v Bohinjski Bistrici pet apartmajev, pa kavarno Homan prenavljamo, Cene (Prevc, eden izmed najemnikov znane loške kavarne, op. a.) pride velikokrat v našo delavnico,« pomežikne. »Veliko sem v delavnici, veliko tudi po terenu, vse rad delam.«

Glamping hiške

Jan se je s starejšim bratom Domnom lotil novega izziva: gradnje glamping hiš. Gostje, ki pridejo na pogostitve, namreč velikokrat povprašajo po prenočiščih. »Zato je padla ideja, da bi naredili nekaj lesenih hišk.« Nekaj sto metrov od domačije na prelepi lokaciji zdaj stojijo tri glamping hiške. »Pravzaprav je čisto prvotna ideja prišla, ko je tetin mož postavil vikend malce naprej od naše domačije, pa smo pomislili, da bi bilo fino postaviti kaj podobnega. Ko sem kupil mizarski stroj in začel mizariti doma, pa smo pomislili, da bi lahko take hiške naredili doma. Pa še brat Domen je ravno pisal diplomsko nalogo o tovrstnih hiškah. Doma sva stikala glavi in kreirala ideje, kako bi kaj naredila. Če česa nisva vedela, sem pa lahko takoj naslednji dan povprašal v šoli, tako da smo hitro našli rešitev,« se zasmeji nadvse prijeten sogovornik. Hiške bodo, kot pravi Jan, dokončane še letos, manjka le še pohištvo. Morda bo kaka od njih imela tudi masažno kad. »Če pride kdo na kakšno 'žurko' k nam od daleč, bo tako lahko tu tudi prespal.«

Dela ne zmanjka

»Pa imate sploh kaj prostega časa pri vseh projektih, ki jih imate zastavljene?« vprašam. Jan se malce zamisli. »Res je kdaj zelo naporno, ti gre na živce, kdaj si naveličan ob koncih tedna, če so vsak dan pogostitve, potem pa greš še na veselico v nedeljo in si v ponedeljek kar utrujen,« reče z nasmehom, ki razkriva, da kljub vsemu vse počne z veseljem. »Tudi če bi bil recimo lahko prost, ne bi mogel biti, saj ne morem kar ležati in ignorirati dogajanja, tako da grem vedno pomagat. Lahko v kuhinjo, če pa manjka kdo v strežbi, tudi 'pokelnarim'.« Na kmetiji Okršlan imajo urejen zunanji prostor pod kozolcem, v notranjem prostoru pa lahko sprejmejo nekaj več kot petdeset ljudi. »Doma smo se zmenili, da imamo enkrat na mesec prosto soboto, takrat je lažje iti malo okrog, ob nedeljah popoldne se dobimo s prijatelji, igramo floorball, poleti gremo za štiri, pet dni na Krk. Pa ko gredo starši na dopust, smo malce prosti, saj takrat pri nas ni dogodkov.«

Pomaga v hlevu

Imajo štirideset hektarov gozdov. »Ves čas je treba čistiti, izvajati poseke, midva z Domnom zdaj pomagava malo manj, odkar gradiva hiške.« V hlevu imajo 35 glav živine, pet pujsov, kozla, zvezda kmetije in ljubljenec obiskovalcev, predvsem otrok, pa je osel. »Med epidemijo covida-19 sva naredila leseno hiško zanj, da je lahko ves čas noter, tudi pozimi, ločen od ostalih živali. Otroci ga imajo strašno radi, ko se začne oglašati, jim je nadvse všeč,« pove. Doda še, da imajo »cel kup« mačkov ter kokoši in race. Konec koncev imajo tudi trideset panjev. »Zanje najbolj skrbi oče. Naš med hitro poide, ker ga ne pridelamo zelo veliko. Največ pridelamo kostanjevega, saj je v naši okolici je ogromno kostanja. Preden zacveti, med potočimo, da je potem v naslednji seriji zares čisti kostanj. Prej pa je mešanica gozdnega in cvetličnega.«

Zejčarjev kostanj

Ob koncu najinega pogovora mladeniča povprašam še o mogočnem kostanju, menda najdebelejšem v Sloveniji, ki kraljuje blizu njihove domačije. Pravzaprav, kot izvem, je kraljeval. »Oktobra lani se je podrl, sam od sebe. So ga reševali, krajšali, prišli so prav z Zavoda za varstvo narave ter ga postopoma krajšali po meter in meter. Notri je bil že čisto votel, lahko bi splezal vanj in gledal ven. Le še ena korenina je ostala. Oče je bil ravno v hlevu, ko je slišal, ko je zahrumelo in se je podrl. Kakšna luknja se je naredila ...« se spominja Jan. »Spodaj je še en kostanj, ki je še vedno mogočen, na mestu znamenitega kostanja pa ni nič. Praznina.« Življenje Jana Kožuha pa je vse prej kot prazno. Tudi zato je precej logičen njegov odgovor na vprašanje, kaj bi najraje počel v prihodnosti, da tega čisto dobro še ne ve. »Delo v naravi, z lesom, v tem uživam in si želim, da bi nekako šlo v to smer,« še pove skoraj novopečeni predsednik Društva podeželske mladine Škofja Loka, ki je sicer v društvo včlanjen že šest let. »Ko sem se včlanil, sem prejšnjemu predsedniku malo za šalo rekel, da bi bil lahko nekoč predsednik tudi jaz. In marca letos se je to res zgodilo,« pove. V društvu je zdaj približno 150 mladih s podeželja, s katerimi se družijo na različnih izletih in dogodkih. Nalezljiva pozitivna energija, ki jo širi Jan Kožuh, je zagotovo prisotna na prav vseh.