Carmen manet poje drugače

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 2. junij 2024 / 17:22

Ženski pevski zbor Carmen manet iz Kranja pod vodstvom dirigenta Primoža Kerštanja je v Cankarjevem domu v Ljubljani predstavil najnovejši vokalni projekt Lumina.

Ljubljana – Ženski pevski zbor Carmen manet, ustanovljen leta 2011 večinoma iz nekdanjih pevk Dekliškega pevskega zbora Gimnazije Kranj, je največjo prepoznavnost pridobil po letu 2017, ko si je v Rigi v Latviji pripel naslov evrovizijski zbor leta. Sledili so nekateri odmevni nastopi, lani so pevke osvojile grand prix (veliko nagrado) na tekmovanju Vox Lucensis v italijanski Lucci, občinstvo pa je nagradilo tudi njihov pevsko uprizoritveni projekt Aurora. Zbor je v preteklih dveh letih z njim kar 16-krat nastopil pred razprodano dvorano. Nadaljevanje s podobnim vokalno-doživljajskim koncertnim konceptom – kar Lumina nedvomno je – se torej zdi na neki način logična izbira.

Celota glasbe, giba in svetlobe

Če so Carmen manet pri Aurori nastopale – lahko bi rekli – na domačem prizorišču v dvorani Stolpa Škrlovec, so v skladu s koncertnim konceptom tokrat izbrale tudi dvorano. Štihova dvorana Cankarjevega doma je z okroglo zasnovo avditorija šla tako rekoč naproti projektu Lumina, saj nastopajočim omogoča neposreden stik z občinstvom, pevke so si bile v sicer različnih postavitvah s poslušalci večkrat »iz oči v oči«.

Po zvočni uverturi, ki je poslušalstvu še dodatno vzbujala pričakovanje, je v središče spremljan s svetlobnim snopom stopil dirigent Primož Kerštanj, iz gornjih delov dvorane pa so se po stopnicah spuščale pevke. Z uvodno skladbo Hoj, hura, hoj! skladatelja O. Máche so pevke občinstvo povabile v svojo mistično vokalno zgodbo, v kateri so s pomočjo na različne načine ustvarjene svetlobe naslednjo uro v prostor prinašale pozitivno energijo.

Zbor nekaj čez tridesetih pevk je v nadaljevanju predstavi zanimivo in tudi vokalno zahtevno zborovsko literaturo, ki – čeprav se skladbe tematsko ne navezujejo ena na drugo – vseskozi dajejo občutek smiselne celote. Slišali smo še šest skladb različnih avtorjev, in sicer: Even when he is silent (K. A. Arnesen), Bumblebee (A. Edenroth), Kafal sviri (P. Liondev), I denna ljuva sommartid (K. A. Arnesen), Tree song (A. Edenroth) in Spring, the sweet spring (E. Ešenvalds).

S premikanjem po dvorani in razvrščanjem v različne formacije, hkrati pa povezane v eno skupnost, pevke seveda zvesto sledijo dirigentu. V celoto vokalnega doživetja skupaj z glasbenimi prehodi (Franco Ezequiel Paez) pevke dodajajo še gib in seveda svetlobo, naj bo ta v obliki malih ročnih svetilk, ki spominjajo na kresničke, ali pa pripravljene lučne podobe predstave (Grega Jeraša). Za ton je poskrbel Jure Matoz, za koreografijo pevka Klavdija Koren, za zborovske dodatke Neža Majnik in Patricija Dolinar, koncept pa se je po besedah pevk razvijal na vajah v projektni delovni ekipi. Končna podoba koncerta je seveda skupno delo zbora.

Velik vokalni potencial

Zbor je skozi koncertni lok Lumine predstavil pozitivno energijo, ki jo prinaša bioluminiscenca, torej oddajanje svetlobe pri živih organizmih, ko se kemična energija pretvarja v svetlobo. Kot so pevke zapisale v koncept koncerta, so se s tem osredotočale na naravo, na sobivanje in prepletenost okolja, živali in ljudi. Na to kažejo tudi same skladbe, ki skozi glasove pevk prinašajo različne zvoke iz narave, trdno podporo pa na trenutke dodaja tudi zvočna kulisa.

Na trenutke sem si predstavljal njihov nastop v naravnem okolju, recimo kakšne mistične ostaline iz prazgodovine tipa Stonehenge. Ob njihovem petju, igri svetlobe in zvokov skozi misli potujejo podobe nekakšnega poganskega obredja. S še nekaj dodatne koreografije bi kaj lahko v njihovih pevskih izvedbah uživali pod milim nebom pomladne noči.

Carmen manet je vokalno izjemno zmogljiv ženski zbor z visokim potencialom. Morda se bo v prihodnosti našel pokrovitelj oziroma producent, ki bo v zapisanem v zadnjih vrsticah prepoznal nov izziv. »Carmence« to zmorejo.