Drzna pot na vzhod
Potovati na Kitajsko z letalom je danes običajno. Hkrati se še najdejo posamezniki, ki si upajo na to staro svilno pot proti Kitajski, dolgo 24.000 kilometrov, v lastni režiji in v dvajset let starem avtomobilu …
Z avtom na Kitajsko
Tak drzni popotnik je bosansko-hercegovski potopisec, novinar in publicist Hamza Ridžal. »Trdno verjamem, da te vse, kar počneš, pelje proti tvoji končni usodi, tvoji interesi pa se enkrat vendarle uresničijo. Leta 2021 sem pustil novinarsko delo in se s prijateljem Edibom Kadićem v 20 let starem avtomobilu odpravil na potovanje proti osrednji Aziji z željo, da napišem prvi bosanski in balkanski potopis s svilne poti. /…/ Naredila sva 24 tisoč kilometrov, potovala sva tri mesece po petih različnih cestah svilne poti. Šla sva po t. i. veliki poti od Carigrada do Cijana na Kitajskem, potem po severni mezopotamski poti, nato je bil na vrsti črnomorski koridor, potem termizijska pot, Termiz je mesto na meji med Afganistanom in Uzbekistanom, zelo pomembno mesto starega sveta, in kizilkumska pot. To je bil najtežji del najinega potovanja, ker sva morala skozi puščavo Kizilkum sredi poletja, ko je bila temperatura 60 stopinj, 500 kilometrov brez naselja in črpalke ali signala na mobitelu. Največji izziv pa je bilo 60 kilometrov, kjer ni niti poti. Peljete se po puščavi in ob puščavskih vetrovih se lahko izgubite. To je bil pravi izziv tega potovanja iz leta 2021.«
Razlika med nekoč in danes
Kako pa se je na isti relaciji potovalo nekoč? »Danes radi verjamemo, da vse vemo. Splet nam je dal to iluzijo. Ljudje, ki potujejo, vedo, da nas splet ne more pripraviti na različne izzive, ki jih lahko doživimo. Ta del poti je bil največji izziv, ker sva bila najbližje izkušnji poti, ki so jo imeli ljudje pred 600, 700 leti ali pred tisoč leti. Ceste so iste, predeli so isti, gledala sva iste stvari. Oni niso imeli avtomobilov, ki bi jih prepeljali 500 kilometrov v enem dnevu, potrebovali so najmanj deset dni za ta odsek, niso imeli niti klime, ki bi jih hladila v tisti grozljivi vročini. Danes se lahko le skrijemo pred njihovimi izkušnjami. Midva sva vzela kompas, natisnjene karte. Morate imeti orientacijo, ker sodobna tehnologija tam lahko odpove. Na poti sva srečala nomade, ki živijo v bližini neke oaze, to so ljudje, ki skoraj nimajo stika s svetom, ki ga poznamo mi. Takrat sem se spomnil zgodbe iz potopisa Marca Pola. Izgubili so se v puščavi, srečali nomade, ki tam živijo, in jih vprašali za naslednje mesto. 'Ne vem,' reče nomad. 'Kako ne veš, ti tukaj živiš?' vpraša Marco Polo. In nomad mu pove stavek, ki bistveno loči razliko, kako mi in oni doživljamo svet: 'Zame so mesta puščave med dvema pašnikoma.' Tudi danes tam živijo nomadi, ki niso vajeni sodobnega sveta. Nimajo stikov z zunanjim svetom, ampak so ohranili globoko povezanost z naravo, ki smo jo mi tukaj izgubili.«
Popotnik je več kot turist
Na vzhodu je popotnik več kot turist. »Absolutno. Takoj ko zapustite velika mesta Turčije, Carigrad ali Ankaro, in zaidete globlje v Anatolijo, boste videli, da je tam popotnik ohranil določen družbeni status. Upal bi si reči, da ima celo sveto konotacijo. Ko slišijo, da ste popotnik, vam ljudje ponudijo, da lahko spite pri njih, ker je za njih že to, da niste v svoji domovini, razlog, da vam pomagajo. Navdušila naju je Gruzija. Tam sva neko babico Marijo vprašala, zakaj so vsi tako prijazni, in povedala nama je, da je musafir, to je beseda za popotnika, ki se uporablja tako v Bosni kot tudi na Kavkazu, nekdo, ki ga bog pošilja naravnost k vam. Tisti, ki popotniku ne pomaga, nase kliče božje prekletstvo. Vendar sva šele v osrednji Aziji doživela, kako spektakularen je ta odnos do popotnika. Na meji z Uzbekistanom je carinik zbegan gledal bosanski potni list, seveda ga še nikoli ni videl. Celo selfi je naredil z njim. Potem naju je vprašal, ali potrebujeva vizum za vstop v Uzbekistan, ker on tega ne ve. Midva sva rekla, da ga ne potrebujeva, in on nama je verjel, nama dal žig in rekel: 'Dobrodošla v Uzbekistanu.' Potem so nama ljudje povsod pomagali, nama dajali jesti, spala sva pri njih, policist, ki naju ni razumel, je ustavljal avtomobile in spraševal, kdo govori angleško, da bi nama lahko pomagal. Neki človek ni šel v službo, ker naju je peljal po mestu, tako njemu kot njegovemu šefu je bilo naravno, da ta dan ne pride v službo, ker je srečal neka tujca in jima mora zdaj pomagati. Ljudje so nama ponujali ves svoj denar, ker so verjeli, da ga midva bolj potrebujeva kot oni. V Uzbekistanu sem dejansko imel občutek, da sem lahko popolnoma brez denarja in da mi nič ne bo manjkalo. Tega na zahodu ni in takšna izkušnja te lahko spremeni za celo življenje …« (Vir: intervju s Hamzo Ridžalom na MMC RTV SLO) No, potem pa kar na pot!