V znamenju dvainštiridesetice

Uroš Kralj pravi, da je po naravi »hrčkar«. Zbira kovance, znamke, podstavke za pivo in še marsikaj. V pisarni njegove službe v Naklem vidim, da ima ob računalniku nalepljene nalepke. »So z banan?« »Ne, z jabolk. Ampak to so res tako čudaške ideje, da sem jih nehal zbirati,« se zasmeje. V resnici mu več pomeni certifikat, ki ga je pred kratkim pridobilo podjetje SRC Infonet, kot podatek, zaradi katerega sva se domenila za pogovor. Kralj je namreč pretekel vseh šest najbolj znanih svetovnih maratonov: dvakrat bostonskega, dvakrat londonskega, kar štirikrat berlinskega, po enkrat pa je bil v Chicagu, New Yorku, letos še v Tokiu.

Blejec Uroš Kralj, ki z družino zdaj živi v Radovljici, rad računa. Bolje rečeno, preračunava. Kup statistik mu roji po glavi, zato je na mestu vprašanje, kaj je študiral. »Diplomiral sem na dveh fakultetah v enem tednu. Sem imel očitno že takrat ideje, da sem moral stvari sestavljati: najprej na univerzitetni smeri ekonomije, na matematiki pa sem diplomirani inženir matematike. Ukvarjam se s finančnimi zadevami internega poslovanja podjetij, v resnici je tu zelo veliko informatike. To pa je bila moja smer na magisteriju,« odgovori. Takoj začutim, da je igra s številkami kilometrov, maratonov, obletnic skoraj malce v njegovem genskem zapisu. 42 je številka iz Štoparskega vodnika po galaksiji, ki je po avtorju Douglasu Adamsu »odgovor na vprašanje o vesolju, življenju in sploh vsem«. Tudi Kraljevo življenje, kot pove, se vrti okrog te številke. O tem zapišem v nadaljevanju. Mnogi mislijo, kot pravi, da se življenje našega sogovornika v prvi vrsti vrti okrog teka. »Ampak v resnici se ne, ljudi seveda veliko manj zanima informacijska varnost (s čimer se ukvarja profesionalno, op. a.) kot pa tek.« »V osnovi se mi zdite skromen človek,« ocenim. Malce v zadregi in po premisleku odgovori: »Dobro spim zaradi tega. A nisem čisto tipičen matematik, ki bi razumsko skušal vse razložiti. V bistvu sem zelo čustven, lahko tudi zelo naporen ali vzkipljiv. Z mano se da z lahkoto skregati, ampak čez deset minut mi ni težko iti s to osebo na pivo. Nekateri pa niso taki, so res zamerljivi, zaradi neke malenkosti se na cesti obrnejo stran. Ne razumem, da je to lahko tako, ampak je.«

Vzgib za šest svetovnih maratonov

»Zgodba gre takole,« začne Kralj, »prvi maraton sem pretekel leta 2002, naslednje leto sem hotel izboljšati rezultat, tretje leto sem treniral še bolj, mi ga je uspelo preteči v času 3;16, kmalu sem tekel 3;11, potem tudi že pod tremi urami. Moj prvi maraton v tujini je bil bruseljski. V desetih letih se jih je nabralo trideset. Potem sem šel teč v Berlin in London, nisem kaj dosti o tem govoril, se kvalificiral za Boston, pretekel tudi maratona v New Yorku in Chicagu, potem pa mi je manjkal le še Tokio. Sem bil kar slabe vole, ker nisem bil izžreban. Obstajal pa je drobni tisk, da naj tisti, ki so bili izžrebani, če ne morejo priti, sporočijo, da se bodo sprostila mesta za druge. Potem je nekega dne prišla pošta, da sem dobil mesto na tokijskem maratonu. Zares sem se je razveselil.«

London in Berlin sta ravninska

Ko se spominja maratonov v vseh šestih svetovnih krajih, pove, da mu je bilo najbolj všeč teči v Londonu. »V Londonu se da hitro teči, je ravninski. Super vzdušje je, ogromno ljudi pride, veliko je glasbenih skupin, tečeš okrog Cutty Sarka, po mostu Tower Bridge, cilj je pred Buckinghamsko palačo. Bostonska proga, denimo, ima 250 višinskih metrov, najstrmejši klanci so v zadnjem delu. V Bostonu celo mesto živi z maratonom, teden dni pred dogodkom je vse v znamenju teka. Tamkajšnja pivovarna Samuel Adams ima posebno pivo 26,2, kolikor je maraton dolg v miljah. Varijo ga samo enkrat na leto. Posebna zgodba je po Kraljevem mnenju Japonska. »V Tokiu imaš občutek, da te stalno nekdo priganja, povsod so pravila, ki so zelo velikokrat sama sebi namen. Zdi se, da jih Japonci ne upoštevajo, vsi drugi jih morajo. Ob progi je bilo kar nekaj ljudi, navijanja pa nobenega. Zanje si kot ribica v akvariju. Butast občutek je. Ti si tam kot neki gladiator. Ampak za gladiatorje so navijali … Najbolj ravninska je berlinska proga, tam sem dosegel čas 2;46:45, kar je tudi moj osebni rekord, zato mi je Berlin tudi zelo ljub. Si še želim, da bi še kdaj tekel pod tremi urami, čeprav sem to naredil že ... uganite, kolikokrat.« V prvi sekundi mi ne pade na um. »Saj veste, tista številka, ki sem jo omenjal ...« »42?« »Točno tako, ne vem, ali ni malo škoda, da bi to številko pokvaril, lahko bi se sesula cela galaksija.« (smeh)

Maraton je tek, ne hoja

Uroš Kralj ima večkrat občutek, da se nekateri predvsem na omenjenih slovitih šestih maratonih znajdejo le zaradi dogodka samega. »Povsod srečujem ljudi, ki od starta do cilja hodijo. Saj imajo pravico, nikjer ne piše, da ne smejo hoditi. A maraton je v osnovi tek na 42 kilometrov, ne hoja. Tudi če tečeš pet ali šest ur, ampak tečeš. Veliko maratonov ima limit šest ur. Ljudje plačajo veliko denarja, da se uvrstijo. Potem pa pridejo denimo v Tokio in menijo, da se jim je zgodila krivica, ker v šestih urah niso prišli do konca in niso bili uvrščeni.« Tudi to, da je »zvezda« maratona tisti, ki pride na cilj zadnji in mu vedno vsi ploskajo, se Kralju zdi svojevrsten fenomen. »Pa sploh ni važno, v kakšnem stanju pride v cilj, tudi če je hodil 16 ur. Zakaj pa zdaj vsi ne gremo na skakalnico na Islandijo in skušamo skočiti tristo metrov? Bi nam tam tudi vsi ploskali, če bi skočili trideset metrov? Ali pa na drugi strani primer iz glasbe: če bi jaz imel koncert z orkestrom, plačal nekomu 15.000 evrov za najem dvorane in ne bi niti vedel, ali bo kdo prišel gledat pa kako bo sploh vse skupaj izpadlo. Na koncu mi verjetno ne bi vsi ploskali, če ne bi niti enega tona prav zaigral. Vsi bi rekli: glej ga, norca, pojma nima. Na maratonu pa vsi ploskajo, tudi če se nekdo priplazi skozi cilj …«

Tek, glasba, sestavljanke

Med pogovorom opazim tri čudovite uokvirjene sestavljanke. Zanima me, koliko kosov imajo. »Te tri po tisoč, so mi všeč zaradi formata. V nekem obdobju sem jih veliko sestavljal, enkrat sem eno s tisoč kosi sestavil v enem letu. Za vsak krog, ki sem ga pretekel okrog Blejskega jezera, sem dal en košček v sestavljanko. Naslednje leto sem naredil 1111 krogov,« se spominja. Največja, ki jo je sestavil, ima pet tisoč kosov. »Na tisti je pa starinski zemljevid sveta. Imam jo v svoji najstniški sobi na Bledu pri starših. Sestavljal sem jo med študijskimi počitnicami, mislim, da 178 ur. Včasih s hčerko še kakšno sestaviva.« Uroš ima dva otroka, Kristino in Dominika. Žena Tina je pianistka, že dvajset let korepetitorka na Akademiji za glasbo. Naglas razmišljam, da sta matematika in glasba povezani. »Res je, Bach je denimo v svojih kompozicijah uporabljal tipične matematične vzorce. Jaz glasbo bolj teoretično obvladam, sem nekaj časa hodil k pevskemu zboru, pa nisem bil najbolj nadarjen pevec na svetu in sem ta segment svojega delovanja raje opustil.« (smeh)

Glavna mesta Evropske unije

Eden dolgoročnejših ciljev Uroša Kralja je preteči maratone vseh glavnih mest držav evropske unije. »Trinajst sem jih že, v Luksemburgu bo padel štirinajsti, tako da bom ravno čez polovico,« mi pove nekaj dni pred odhodom v Luksemburg. »Razmišljam, da bi morda letos šel v Grčijo, ker je ravno olimpijsko leto. Ali bom šel pa prihodnje leto, ker je ravno 42. Številka 42 me res ves čas spremlja. Lani sem pretekel 21 maratonov, če bi jih še letos 21, bi jih bilo 42 v dveh letih.« Na vprašanje, koliko jih je pretekel letos, odgovori: »Ne gre mi tako dobro, luksemburški bo šele peti.« Čeprav je navdušen tekač, sogovornik ostaja skromen pri vseh svojih uspehih, tako službenih kot tekaških. »Velikokrat me vprašajo, kako mi uspe vse te kilometre preteči brez večjih poškodb. Nočem biti pretirano sentimentalen, ampak lahko rečem, da ne vem, ali bo tek dal mojemu življenju več let, bo pa zagotovo dal mojim letom več življenja. To misel sem nekje prebral in morda iz vsega, kar sem danes povedal, to tudi malo veje. Treba je delati 'po pameti', ne pretiravati in ne iti čez svoje zmožnosti.«