Krošnja z neznanimi sadeži
»Danes živimo v preobilju vizualnih dražljajev. Naša sposobnost absorpcije je manjša od ponudbe. Da prevelika množica dražljajev ne bi poškodovala naših sprejemnih sposobnosti, pazimo, da pri gledanju ne bi vpregli svojih čustev. Gledamo polet na Luno in pazimo, da ne bi znoreli od navdušenja. Spremljamo spust na dno oceana in se varujemo, da nas velika modrina ne bi potegnila vase. Vidimo človeka, ki v tem hipu in pred našimi očmi umre, pa ne zajočemo. Postali smo voajerji. Gleduhi. Nedavno tega smo, gleduhi, med večerjo, malo prej, malo pozneje, gledali, kako padajo rakete na Gazo. Mrtvi otroci, mrtve ženske, mrtvi starci, mrtvi vojaki. Deli oblačil. Otroški copatki. Trupelca, zavita v rjuhe. In kri, vsepovsod kri. Tu in tam smo ob nemih posnetkih, pospremljenih s političnimi analizami, slišali – temu se reče dramaturgija reportaže – tudi avtentične zvoke s prizorišča vojne: trušč, eksplozije, včasih tudi krike bolečin in jok. Bili smo gleduhi in največ, kar smo lahko odčustvovali, je bila ugotovitev, da se tega pa res ne da gledati. Posebno ne med večerjo. A potem smo nekega večera z začudenjem ugotovili, da nismo največji gleduhi, da obstajajo še hujši. Namreč tisti, ki so jih z avtobusi vozili na vzpetinico, s katere je res izvrsten razgled na Gazo, ko nanjo padajo izstrelki. Celo slišalo se je dobro, vsaj švist raket in trušč eksplozij. Kakšna čustva bodo udeleženci teh ekskurzij uskladiščili skupaj s slikami goreče Gaze? In mogoče ti gleduhi sploh niso nič slabši od nas: mi smo bili v tem primeru gleduhi na drugo potenco, saj smo gledali Gazo v plamenih in njih, ki so gledali Gazo.« (str. 82)
Ne, gornji odlomek ni napisan ob pogledu »gleduha« na Gazo po 7. oktobru 2023. Helena Koder je te besede napisala že leta 2009, v Kranjski Gori. Zdaj bi bil ta pogled samo še hujši, a v bistvu še vedno voajerski. Sicer pa v tej knjigi ne gre za tragedijo v Gazi, gre za uživanje vseh vrst umetnosti. Tisti, ki smo na svetu že malo dlje, se avtorice spominjamo še kot šarmantne napovedovalke na tedanji TV Ljubljana. Pozneje so nas navduševali njeni doživeti dokumentarci. Le redki s(m)o brali nekatere eseje iz te imenitne knjige že, ko so bili obglavljeni v književnih revijah Sodobnost in Literatura. No, zdaj jih imamo vse v eni knjigi. Ko jo bereš, se razteza nad teboj kot »krošnja z neznanimi sadeži« (metafora pesnika Petra Kolška). »Kaj bomo z njimi? Jih bomo trgali ali pustili nespoznane?« (str. 56) Tu ni dvoma. Velja jih utrgati in spoznati. Še bolje: užiti. Jaz sem v branju užival.