Zgodovina unikatnega rudnika
Interaktivno razstavo Šentanski rudnik – raj pod nami, ki je te dni na ogled v stolpu kompleksa nekdanje Bombažne predilnice in tkalnice, so v Tržiču postavili v počastitev petdesetletnice Mednarodnih dnevov mineralov, fosilov in okolja (Minfos). Na razstavi so orisali zgodovino tega v tem okolju unikatnega rudnika, predstavili nedavna dognanja raziskovalnih del in predmete, najdene v rudniškem sistemu in njegovi okolici, ter razkrili načrte za prihodnost.
V času obratovanja rudnika, med letoma 1875 in 1902, je bilo v njem zaposlenih veliko prebivalcev Šentanske doline. Leta 1877 je bilo v rudniku zaposlenih 30 kopačev, pet vozačev ter po dva tesarja in nadzornika. V prebiralnici rude sta delala dva moška in 24 žensk. V topilnici so bili štirje delavci. Delovnik je trajal 12 ur, povprečna življenjska doba pa je bila 42 let.
Poleg ogleda razstave se ta konec tedna v času Minfosa lahko podate na voden ogled Šentanskega rudnika. Obiskovalce popeljejo po Antonovem rovu, premierno bo tudi vodenje po na novo odprtem Jurijevem rovu.
Razstava, njen glavni avtor je vodja Službe Turizem Tržič Gašper Golmajer, je postavljena v štirih nadstropjih in je začinjena z interaktivnostjo in zanimivimi podrobnostmi. Datum njenega odprtja, 6. maj, ni bil izbran naključno. Prvo poročilo o kopanju za živim srebrom v Podljubelju je bilo izdano namreč prav 6. maja leta 1557. Kot je dejal Golmajer, so z odprtjem razstave v sklopu 50. Minfosa upihnili dodatno svečko v čast izjemnemu kompleksu BPT in pa »raju pod nami«, ki leži le nekaj kilometrov severneje. »Za razstavo smo gola stopnišča in brezoblične zidove sosednjega stolpa spremenili v izkušnjo, vredno vašega časa. Skozi nadstropja boste spoznali zgodovino v našem okolju unikatnega rudniškega sistema. Prvič pa si je moč ogledati tudi predmete, najdene v samem rudniškem sistemu in njegovi okolici, ki so jih pred stoletji uporabljali rudarji v rudniku sv. Ane. Poleg tega smo želeli predstaviti nedavna dognanja raziskovalnih del ter razkriti želje Občine Tržič za prihodnost tega izjemnega rudniškega sistema. Ne gre za naivnost ali slepo upanje. Gre za željo, ki je podkrepljena z vztrajnostjo in pogumom, da bo Šentanski rudnik znova oživel za drugačne namene v duhu današnjega časa. Gre več kot le za projekt na področju turizma.« Kot je še dodal Golmajer, je to začetek izjemne poti, ki se imenuje Podzemni doživljajski park Sv. Ana in ima tudi že svoj logotip.
Na Lajbu zraslo rudarsko naselje
Šentanski rudnik živega srebra leži devet kilometrov severno od Tržiča, pri zaselku Lajb, ob cesti, ki ob potoku Mošenik vodi proti Ljubelju. Ime je dobil po nekdanjem imenu vasi Podljubelj – Sveta Ana. Prvi podatki o rudarjenju so iz leta 1557, leta 1670 so na Lajbu naleteli na nahajališče, ki je bilo dovolj bogato, da so ga začeli izkoriščati. Iz cinabarita so pridobivali živo srebro. V Podljubelj so prišli izkušeni rudarji iz Idrije in nahajališče označili z idrijskim rudarskim znakom, kasneje pa je postalo državna last. Zelo zanesljivih podatkov o prvih stoletjih njegovega delovanja ni. Do zadnje četrtine 19. stoletja je rudnik zamenjal več lastnikov oz. zakupnikov in obratoval s prekinitvami. Leta 1875, leto po ustanovitvi Ilirske živosrebrove združbe, je začel redno, četrt stoletja trajajočo proizvodnjo. Tedaj je na Lajbu zraslo rudarsko naselje, kraj je dobil pošto, ustanovili so t. i. bratovsko skladnico, bolniško in pokojninsko zavarovanje za zaposlene. Imeli so tudi lastno rudarsko godbo. »Je pa še ena 'fajn' stvar v tem našem Šentanskem rudniku: imamo svoj denar. Poglejte ga, lahko ga porabimo v rudniški kantini ali v menzi. Najbolj 'fajn' pa je, če si z njim lahko kaj privoščimo,« je sicer v domačem narečju pripovedovala Neža, ki jo je upodobila Tereza Gosar.
Leta 1891 je rudnik skupaj z okoliškimi zemljišči kupil baron Julij Born, po njegovi smrti leta 1897 je prešel v last njegovega sina Friderika. Za tisti čas je bil rudnik moderno opremljen; leta 1893 je bil skupaj z idrijskim rudnikom eden od dveh elektrificiranih rudnikov na Slovenskem. Kopanje pa je bilo leta 1902 zaradi nizke vsebnosti živega srebra v rudi ustavljeno.
Julijev, Avgustov, Friderikov ... rov
Rudnik je dolg približno pet kilometrov ter skrit pod površjem jugovzhodnega pobočja Begunjščice. Rudarji so kopali v strmih odprtih odkopih na sedmih obzorjih, pet jih je bilo med seboj povezanih s 150 metrov dolgim slepim jaškom. Ob Potočnikovem grabnu so vidni tudi ostanki jaškastih žgalnih peči. Najnižji rov Julij, ki je služil za odvodnjavanje, leži na nadmorski višini sedemsto metrov, dolg pa je več kot dva tisoč metrov. Servisna proga je bila speljana skozi rov Avgust, rov Friderik je bil glavi izvozni rov za jalovino, skozi višje ležeči rov Jakob pa se je v glavnem izvažala ruda. Antonov rov je bil pomemben kot zračni rov. Višje ležeča rova Jurij na 837 metrih nadmorske višine in Alojz še nekaj metrov višje nista bila povezana s preostalim jamskim sistemom.
Raj pod nami, ki mu ni bilo vedno lahko
Šentanski rudnik je varovan kot naravna vrednota geološke in zoološke zvrsti. V temnih rudniških rovih živijo endemični jamski hrošči, zatočišče pa so v njih našli tudi netopirji. Vredno si je ogledati razstavo, je prepričan tudi tržiški župan Peter Miklič. »Tudi rudarstvo ima v Tržiču tradicijo že iz 16. stoletja in je prav, da ga odkrivamo in da pokažemo tudi ta svet, ki je bil nekdaj tu.« Ta raj pod nami, ki mu ni bilo vedno lahko. Raj, kjer so se pisale številne zgodbe, tudi takšne, ki so bile del vojn. Raj, ki je dom cinabarita, rdečega cinabarita in ni dvoma o tem, da je cinabarit eden najlepših mineralov, ki ga najdemo tudi v obliki kristalov.
Služba Turizem Tržič se še posebno zahvaljuje vsem, ki so s svojim delom omogočili razstavo, to so Artalt – Anže Bizjak, podjetje Voje, Tržiški muzej, Jože Romšak, Klemen Bohinc in Društvo tržiških likovnikov.
Poimenovanje dvorane
Poteka pa tudi nagradni natečaj za poimenovanje velike izkopne dvorane Šentanskega rudnika, kjer lahko vsak izmed obiskovalcev razstave prispeva svoj predlog. Zbirajo tudi ideje za vsebine in atrakcije za Podzemni doživljajski park Sv. Ana, ki jih lahko kar med ogledom razstave napišete na posebno tablo.