Resnica je včasih neprijetna

Na pogovornem večeru na gradu Dvor z naslovom Podnebne spremembe, ki terjajo korenite spremembe našega življenjskega sloga je konec aprila Ivka Sodnik gostila mednarodno priznanega klimatologa doc. dr. Žigo Zaplotnika, podoktorskega raziskovalca meteorologije na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani s Srednje Bele pri Preddvoru. Žiga Zaplotnik je tudi predsednik novoustanovljenega slovenskega Podnebnega sveta in raziskovalec na Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi.

Osrednja tema pogovornega večera so bile podnebne spremembe, o katerih se v zadnjem času ogromno govori in piše. A kot kaže, ljudem to za zdaj še ne seže pretirano v zavest, ker se na našem območju počutimo dokaj varni, je v uvodu poudarila Ivka Sodnik in dodala, da marsikdo zato podvomi o resničnosti podnebnih sprememb oziroma meni, da se pri tem pretirava. A po besedah Žige Zaplotnika obstajajo neizpodbitni fizikalni dokazi, da se ozračje segreva in da smo za to krivi izključno ljudje, ki s sedanjim načinom življenja močno prispevamo k povečani koncentraciji toplogrednih plinov v ozračju. Zaradi podnebnih sprememb, opozarja Zaplotnik, bodo najbolj ogrožena območja, kjer že zdaj vladajo temperature, ki so na meji človeške naseljivosti. »Gre za kombinacijo vlažne vročine, pri kateri se človeško telo ne more učinkovito ohlajati z znojenjem. Temperatura mokrega rosišča je ponekod že blizu 35 stopinj in to je skrajna meja naseljivosti človeka in drugih velikih sesalcev.« Če ne bi blažili podnebnih sprememb, bi to mejo že presegli, kar pomeni, da bi bili nekaj dni na leto določeni predeli Zemlje že nenaseljivi. »A da ne bo koga skrbelo – vse države že vlagajo velike napore v blaženje podnebnih sprememb,« je vseeno poskušal biti spodbuden. Za primer je navedel Veliko Britanijo, kjer so že skoraj povsem transformirali svojo energetiko in so rabo premoga zmanjšali na raven, ki je primerljiva z rabo na začetku industrijske revolucije.

Vreme in podnebje

Žiga Zaplotnik je za začetek najprej pojasnil razliko med meteorologijo in klimatologijo. Kot je dejal, sta dokaj sorodni vedi: meteorologija proučuje vreme, klimatologija pa podnebje. »Vreme je trenutno stanje ozračja, klima pa je statistika vremena v daljšem časovnem obdobju – govorimo o povprečnem vremenu, odklonih od povprečja, ekstremih ...« Pri vremenu znanstvenike zanima stanje ozračja, pri klimi pa tudi stanje celotnega zemeljskega sistema, kar vključuje še tla, oceane in biosfero. »Vreme se ves čas spreminja, vemo pa tudi, da se celotna evolucija vremena počasi pomika navzgor – to so pa podnebne spremembe.« Vremenske napovedi po Zaplotnikovih besedah nastajajo s pomočjo največjih svetovnih superračunalnikov, pri čemer oceno naredijo na podlagi informacij iz preteklih napovedi, ki jih združijo z množico meritev iz letal, satelitov, balonov, ki jih spustijo v ozračje, morskih boj, ki jih spustijo v globine oceana … Na ta način pripravljajo tako kratkoročne kot dolgoročne napovedi vremena, pa tudi klimatsko modeliranje. »Pri dolgoročnih napovedih ne napovedujemo stanja vremena v nekem trenutku na neki lokaciji, saj je to nemogoče, ampak napovedujemo odklon od povprečja.«

Ob tem je Ivka Sodnik spomnila na nekatere pregovore o vremenu, ki pogosto veljajo še danes, zato jo je zanimalo, kako so ljudje pred stoletji, ko še ni bilo vremenskih postaj, prišli do teh modrosti. Zaplotnik je poudaril, da gre sicer za njegovo subjektivno mnenje, a to pripisuje temu, da so bili naši predniki zelo odvisni od narave, zato so jo morali zelo natančno opazovati. »Velik delež prebivalstva se je ukvarjal s kmetijstvom, od vremena pa je bila odvisna letina. Naučili so se opazovati vreme, modrosti pa so se prenašale iz roda v rod.« Pregovori tako po njegovih besedah le opisujejo tipične statistične povezave, ki jih sicer najdemo v klimi. »Če gledamo dolgoletna povprečja padavin, je recimo marec bolj sušen od aprila,« je pojasnil staro poimenovanje sušec za marec.

Znanost vreme spremlja sto petdeset let

Prve meritve vremena so opravili že leta 1760 v Londonu. Natančno merjenje vremena po Zaplotnikovih besedah sovpada z industrijsko revolucijo. Francoski matematik je že v zgodnjem 19. stoletju ugotovil, da bi bila brez atmosfere Zemlja bistveno hladnejša in da ozračje vsebuje pline, ki preprečujejo, da bi se Zemlja ohlajala s sevanjem. V sredini 19. stoletja pa sta neodvisno drug od drugega ameriška fizičarka in irski fizik prišla do izsledka, da je ogljikov dioksid toplogredni plin. »To je zdaj dokazano z mnogimi eksperimenti, a prve take poskuse so opravili že leta 1856,« je razložil Zaplotnik in dodal: »Raven ogljikovega dioksida v zraku pred industrijsko revolucijo je znašala 280 delcev na milijon, kar je za zadnjih 12 tisoč let, torej dobo holocena, pomenilo stabilno klimo, ki smo jo zdaj destabilizirali.«

Za podnebne spremembe je kriv človek

Zaradi naraščajoče koncentracije toplogrednih plinov v zraku se ozračje v zadnjem obdobju segreva. »Molekule toplogrednih plinov – ogljikovega dioksida, metana, dušikovega oksida ... – interagirajo s sevanjem, ki ga Zemlja oddaja v vesolje. Več kot je teh molekul, večji delež toplote bo izsevalo nazaj proti tlom. Posledično se spodnji del atmosfere ogreva.« V javnosti je po Zaplotnikovih besedah veliko debat, ali smo za to krivi ljudje ali naravni procesi. »Fizikalni dokazi so povsem jasni – če nas ne bi bilo, bi se Zemlja ohlajala.« Ogljikov dioksid, ki je v zraku, je pojasnil Zaplotnik, vsebuje dva atoma kisika in atom ogljika, ki je lahko v različnih stanjih – imamo različne izotope ogljika. »Fosilna goriva vsebujejo izključno izotop ogljika C12. Ko kurimo fosilna goriva, se sprošča ogljikov dioksid kot eden stranskih produktov, ta ogljikov dioksid pa vsebuje atom ogljika C12. Na ta način vemo, da je dodaten ogljikov dioksid, ki je v zraku, nedvomno našega izvora. To potrjuje množica meritev in je neizpodbiten fizikalni dokaz, da smo za podnebne spremembe krivi izključno ljudje.«

Tretjino emisij v Sloveniji prispeva energetika oziroma proizvodnja električne energije, tretjino transport, ostalo pa so ubežne emisije metana iz plinovodov, kmetijstva, industrije … Glede na to, da se v zadnjem času govori tudi o preveliki porabi mesa, je Zaplotnik poudaril, da je objektivno gledano na žalost res, da tudi s pretiranim uživanjem mesa prispevamo k podnebnim spremembam. »Krave so eden večjih izvorov metana na Zemlji, metan pa je eden najmočnejših toplogrednih plinov v ozračju. Treba bo ugrizniti tudi v to kislo jabolko. Včasih je resnica neprijetna, a jo je treba sprejeti.«

Omejiti dvig povprečne temperature

V primerjavi s predindustrijsko dobo se je globalno temperatura v povprečju dvignila za 1,5 stopinje, v Sloveniji pa je dvig še večji, in sicer 2,5 stopinje. »To se na prvi pogled ne zdi veliko, sploh če upoštevamo tipične razlike v temperaturi med dnevom in nočjo oziroma v posameznem tednu. Z vidika podnebja pa to pomeni premik klimatskih pasov za približno štiristo metrov,« je opozoril. Območja, kjer smo v preteklosti uredili smučišča, so tako že danes brez snega, v prihodnjih štiridesetih letih pa lahko pričakujemo dvig klimatskih pasov še za nadaljnjih šeststo metrov. »Koper recimo bo imel tako ob koncu stoletja podobno klimo, kot so jo imela še nedavno severnoafriška mesta. Že danes ima Preddvor podobno klimo kot območje Lendave pred petdesetimi leti, Ljubljana pa kot petdeset let nazaj Nova Gorica. Pri Novi Gorici je treba ekvivalent iskati še južneje, v Dalmaciji, Dalmacija na grških otokih …« Kot prvi ukrep za blaženje podnebnih sprememb Zaplotnik navaja razogljičenje energetike. »Do leta 2034 naj bi dokončno zaprli Termoelektrarno Šoštanj in energijo iz nje nadomestili s kombinacija obnovljivih virov ali nove jedrske elektrarne.« Obeta se tudi elektrifikacija transporta. »Fosilna industrija je v zatonu, a se poskuša obdržati tudi tako, da neti dvom v ostale tehnologije, ki jo ogrožajo,« je zavrnil pomisleke glede električnih avtomobilov.

Treba se bo prilagoditi

S pariškim podnebnim sporazumom, ki so ga podpisale skoraj vse države, so si za cilj postavili omejitev globalne povprečne temperature za 1,5 stopinje Celzija glede na obdobje pred industrijsko revolucijo, s čimer bi v podnebnih sistemih še lahko preprečili sprožitev nevarnih povratnih zank, je poudaril Zaplotnik. »Ta cilj nam je že spolzel iz rok, druga meja pa je postavljena pri dveh stopinjah Celzija, kar je teoretično še dosegljivo. Če tega ne bomo dosegli, se nam glede na aktualne politike obeta dvig temperature za 2,6 do 2,7 stopinje. S stališča znanosti to ni znosno, a v primerjavi z desetletjem nazaj je to še vedno velik napredek.« Ob tem se Slovenija ogreva še hitreje kot ostali svet, saj smo na poti dviga povprečne temperature za 4,5 do 5 stopinj. »Obstaja precejšnja negotovost, kako se bo odzval klimatski sistem, a obstaja desetodstotna verjetnost, da se bo Slovenija do konca stoletja ogrela za 6,7 stopinje ali več. Kot civilizacija se na take spremembe težko prilagodimo.« To bo po njegovih besedah zahtevalo popolno transformacijo naše poselitve, pridelave hrane, gozdov … Tak dvig temperature namreč pomeni večjo količino vodne pare v zraku, več je bo torej na voljo za kondenzacijo, posledično bo več padavin. Na to so nas že opozorile lanske poplave. »Še nikoli v merljivi zgodovini ni bilo v zračnem stolpcu nad Slovenijo toliko vode v vseh agregatnih stanjih,« je bil jasen Zaplotnik.

Doseganje podnebnih ciljev bo tako terjalo spremembe naših navad in prilagajanje ne samo na področju energetike in prometa, ampak tudi pri naši prehrani. »Ta čas sedemdeset odstotkov uporabnega svetovnega kopnega namenjamo kmetijstvu. Če bi želeli del tega povrniti v prvotno stanje, to je stanje, ki bo omogočalo naraven zajem ogljika, bo treba do določene mere spremeniti našo prehrano. Tako kot so se morali zaradi pomanjkanja snega prilagoditi zimskošportni objekti, bo tudi na tem področju treba spremeniti tradicije in se prilagoditi novim razmeram,« je še poudaril Zaplotnik.