Vključevanje s plesom
Tržičanko Bredo Košir smo spoznali kot avtorico jedilnikov v brajici in povečanem tisku, ki jih je izdelala za eno izmed ljubljanskih restavracij. Tokrat jo predstavljamo v drugačni vlogi, ki pa je prav tako povezana z osebami s posebnimi potrebami. Z veseljem se loti novih izzivov in enega izmed njih je našla v plesu, s katerim je povezana že od mladih nog. Kot poudarja, je ples odlična aktivnost, ki je primerna za vse ljudi ne glede na starost in oviranost ter prinaša številne pozitivne učinke na posameznika na psihološkem, telesnem in socialnem področju.
Je nekdanja paraplesalka. »Čas ukvarjanja s paraplesom oz. plesom na invalidskih vozičkih je eno izmed najljubših obdobij mojega življenja. Zaradi študija delovne terapije se mi je zdela dobra priložnost, da skozi ples spoznam gibalno ovirane osebe in izvem kaj več o njih. Na prvem treningu so me prevzele energija paraplesalcev, njihova volja do življenja in želja, da premikajo meje ne glede na ovire, ki jih imajo. Težko je opisati vse te občutke, preprosto te prevzame,« se spominja začetkov. Bila je v vlogi hodečega partnerja in se udeleževala tudi tekmovanj. »Pri tekmovalnem vidiku paraplesa je najpogostejši t. i. combi par, kjer en plesalec pleše na vozičku, drugi pa je njegov hodeči partner. Sodniška ocena je odvisna od obeh plesnih partnerjev, zato predstavlja enega izmed najbolj integriranih parašportov. Pleše lahko vsak, ki se srečuje s kakršno koli gibalno oviranostjo. Na ta način ima oseba možnost izraziti svoja čustva in doživljanje ob glasbi. Poleg te oblike obstajajo še duo (dva plesalca na vozičkih), single (samo en plesalec na vozičku) ter freestyle oz. prosti slog.«
Na obdobje, ko je bila prisotna v paraplesu, ima lepe spomine, največ pa ji je pomenil nastop v oddaji Dan najlepših sanj, kamor je prijavila svojega nekdanjega soplesalca Miha. Ko se danes ozre nazaj, meni, da je bila morda ta njena vključenost v paraples odskočna deska za izvajanje plesnih aktivnosti tudi za druge skupine oseb s posebnimi potrebami. Vključena je bila v plesne aktivnosti za odrasle z motnjami v duševnem razvoju, v diplomskem delu pa je posebno pozornost posvetila plesu slepih in slabovidnih. »Osebe z okvaro vida so pogosto premalo telesno aktivne, zato menim, da je spodbujanje k vključevanju v tovrstne aktivnosti in nudenje primernih prostočasnih aktivnosti zanje izjemno pomembno. Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, s katerimi ovirami se srečujejo osebe z okvaro vida med plesom, katere strategije in prilagoditve jim olajšajo in omogočijo učenje plesnih korakov, zakaj se odločajo za ples kot prostočasno aktivnost ter kakšne učinke ima ples nanje. Velika večina plesnih tečajev temelji na vizualnih informacijah. Učenje novih plesnih korakov in elementov za osebe s slepoto predstavlja izziv, saj ne morejo opazovati plesnega inštruktorja, posnemati pokazanih gibov in korakov ter se pogledati v ogledalo in popraviti gibov. Ti morajo biti posledično prikazani in razloženi na drugačen način, kar pa oteži priključitev oseb z okvaro vida k plesni skupini, upočasni potek tečaja in hkrati predstavlja velik izziv za plesnega učitelja. Plesni učitelj mora podajati jasna in preprosta navodila s ključnimi informacijami, da jih lahko razumejo vsi udeleženci. Poleg jasne razlage je treba podati tudi več povratnih informacij,« je pojasnila na kratko. Prihodnji mesec bo skupaj z mentorico dr. Marijo Tomšič na Kongresu delovnih terapevtov na Otočcu predstavila tudi prispevek na to temo.
Njena želja je, da bi postal svet kar najbolj dostopen in vključujoč za vse, zato želi na različne načine ozaveščati ljudi o pomembnosti vidika dostopnosti in vključenosti. »Predvsem pa si želim spodbujati miselnost, da je vsak od nas unikaten in poseben na svoj način. Le s sprejemanjem različnosti in medsebojno pomočjo bo naš svet še lepši,« je zaključila.