Kopati, še in še

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 5. april 2024 / 22:30

V uvodu letošnjega Tedna slovenske drame smo si v koprodukciji Prešernovega gledališča in Mestnega gledališča Ptuj ogledali četrto premiero aktualne sezone, odrsko adaptacijo novele Prežihovega Voranca Boj na požiralniku v režiji Jerneja Lorencija.

Kranj – Misli med odhajanjem iz dvorane se gibljejo med videnim in ob tem čutenjem zgodbe Prežihovega Voranca o neusmiljenem boju Dihurjeve družine z naravo in z do malega človeka neprizanesljivim družbenim okoljem, hkrati pa razmišljanje vodi tudi k značilni avtorski poetiki Jerneja Lorencija, nedvomno enega slovenskih gledaliških režiserjev prve vrste.

Boj na požiralniku je njegova šesta režija v Prešernovem gledališču, med katerimi sta tudi zelo uspešni in nagrajeni predstavi Mrtvec pride po ljubico (2014) in Škofjeloški pasijon (2020). Uprizoritev se zdi nekako smiselno nadaljevanje slednje, z razliko, da zgodba svojo intimo tokrat išče v zgodovinjenju slovenskega naroda. Nekaj generacij nazaj, še pred prvo svetovno vojno, je bilo devetdeset odstotkov prebivalstva na področju današnje Slovenije kmečkega. Statistično lahko večina nas v tem najde zgodovinski kontekst lastnih prednikov. Ne nazadnje je bilo v preteklosti nanj vezane tudi veliko slovenske literature, ki nas spremlja že od šolskih let. Morda kot otroci nismo tako močno čutili te povezave s preteklostjo, zdaj pa jo lahko ocenimo kot odrasli in kmečke slike gledamo na novo, saj so del našega kolektivnega spomina. Nekaterim potezam iz tistega časa smo priča tudi v sedanjosti, a odrsko dogajanje stoji trdno v Vorančevem zgodovinskem trenutku – trdo življenje, garanje in socialna stisnjenost v kot tvorijo rdečo nit uprizoritve.

Zgodba pripoveduje o revni Dihurjevi družini, ki se na majhnem koščku nehvaležne zemlje – vlažne in prepredene s požiralniki – bori za preživetje, tako z naravo kot z družbenim okoljem. Jernej Lorenci v svojih režijah ustvarja podobe, ki so vedno znova spoj med lepim in krutim, med estetsko privlačnim in tistim drugim, kar leži spodaj in je pravzaprav podporni steber te lepote. Fizični napor, izčrpavanje telesa, kar v Boju vidimo v vsakodnevnem garanju, trudu z neugodno obdelovalno zemljo, delu za skromno plačilo. Gledamo na primer ples v koraku polke, kar povezujemo s slavjem in veseljem, a vendar ta ples traja mučno dolgo in postopoma začne telesa izčrpavati. Vseskozi gre za napetost med željo po veselju, boljšem življenju, po preživetju na eni strani, na drugi pa sta »nujni« trdota in krutost, ki naj bi to omogočili. Od dela izmučena Dihurka vzneseno pravi, da bi lahko še delala, ker tako rada dela; zagon, ki jo nazadnje uniči.

Minimalistična scenografija (Branko Hojnik) je polna simbolnega, ob raznem kmečkem orodju so tu vedra z zemljo, zibelka, osrednji element na odru pa je enovišinska bradlja. Gimnastiko asociiramo z nadčloveško močjo in lepoto telesa – a telo na tem orodju deluje proti gravitaciji, torej se simbolno bori proti naravi in s tem proti samemu sebi. Kakor se bori delavec, ki gara dlje in dlje ... Čemu? Ta boj je namreč nujen za preživetje.

V ospredje odrske adaptacije Boja na požiralniku znova stopi pripovedovalsko gledališče, ki ga Lorenci pogosto uporablja. Tokrat z malenkostnimi rezi slišimo tako rekoč celotno besedilo novele (dramaturgijo podpisuje Marinka Poštrak). Glavna pripovedovalca Darja Reichman in Branko Jordan zgodbo pripovedujeta skoraj, kot bi jo poslušali od starih staršev, kar poleg fizične prisotnosti in bližine daje še dodaten ton k intimnosti predstave. Velja posebej omeniti lepoto jezika in izrazja, ki jo igralci ohranjajo v govoru. Kostumi (Belinda Radulović) so tokrat zgodovinski, kar fokus usmerja v preteklost, ki se je vendarle velja zavedati tudi dandanes. Vsem štirim igralcem, poleg omenjenih še Živa Selan in koreograf Gregor Luštek, (v alternaciji z Blažem Setnikarjem), so naloženi fizično zahtevni prizori, v plesnem koraku polke na primer vztrajajo tudi po več deset minut. Njihovo nenehno vztrajanje v delu spremljajo glasbeni in zvočni dodatki (Branko Rožman), ki podlagajo intimno atmosfero.

Po dveh urah vztrajanja v borbi za življenje imamo občutek, da se zaradi močne fizične neposrednosti še vedno nismo ločili od prizorov, ki smo jim bili priča. Iz dvorane pa smo odnesli trenje med lepoto uprizoritve, njenega jezika, podobja in težo njene tematike – zares smo začutili srčiko Vorančevega besedila.