Mož različnih talentov

Besedilo: Ana Jagodic Dolžan
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. marec 2024 / 22:06

Simon Robič je bil po poklicu duhovnik, obenem pa vsestranski naravoslovec. S svojo radovednostjo, zavzetim raziskovanjem in rodoljubnim srcem je prispeval k razvoju znanosti in izobraževanja. Njegova življenjska pot se je začela pred dvesto leti, 11. februarja 1824, pod vrhovi Julijskih Alp, sklenila se je 7. marca 1897 pod kamniško-savinjskim gorovjem, kjer so ob obletnici rojstva njegove bogate sledi osvetlili s simpozijem.

Simon je bil šesti izmed devetih otrok, ki so se rodili v družini Jakoba in Helene Robič. Njihova kajža je bila med manjšimi v Kranjski Gori, kljub temu pa so vsaj trije sinovi prejeli več kot zgolj osnovno izobrazbo, ki so jo bili v prvi polovici 19. stoletja deležni kmečki otroci, je v biografiji kranjskogorskega rojaka poudaril zgodovinar dr. Janez Mlinar.

Gimnazijo je začel obiskovati leta 1839, sledil je študij filozofije, po dveh letih pa je vstopil v bogoslovje. Šolanje v Ljubljani mu je verjetno omogočil starejši brat Luka, ki se je na pragu Simonovih gimnazijskih let zaposlil kot davčni uradnik. Oče je namreč leto kasneje postal vdovec, je pojasnil Mlinar.

Na duhovniško pot je Robič stopil v Metliki, kjer so mu zaupali tudi vlogo začasnega učitelja. Kot kaplan je nato služboval v Loškem Potoku, Dobu, Preddvoru, Borovnici in Šenčurju. Na Olševku je dobil mesto beneficiata, na Šenturški Gori je bil več kot dvajset let upravitelj župnije, nekaj časa pa tudi vodja tamkajšnje zasilne šole.

Doma povsod, doma nikjer

Na te besede Franceta Prešerna, zapisane v Soldaški, je ob številnih premestitvah pomislil doc. dr. Miha Šimac s Teološke fakultete v Ljubljani, ki je na simpoziju o življenju in delu Simona Robiča predstavil njegov poklic, prepleten z navdušenjem nad naravo. Kot je poudaril, je Simon zgledno izpolnjeval zaupane mu naloge. »Ves čas, ko je opravljal duhovniško službo, se zdi, da je znal to postaviti na prvo mesto. Šele potem ko je opravil vse, kar mu je bilo naloženo, je prosti čas izkoristil za naravoslovje.« Znal pa je tudi povedati, kar je nosil na srcu, bodisi z dovtipom ali kleno besedo, se je Šimac dotaknil njegovega značaja. »Mogoče je reči, da je bil gorenjska grča, zavzet za slovenstvo, ki ni nič dal na slavo in čast tega sveta, pa tudi uklanjati se ni želel nikomur,« je med drugim povedal.

Po besedah dr. Janeza Mlinarja je bil Simon Robič mož različnih talentov in mnogih interesov. Radovedni duh ga je vodil vsepovsod. Zbiral in preučeval je rastline, zlasti mahove, lišaje, glive, žuželke, polže, fosile, zanimali so ga tudi vretenčarji … Mnogi viri navajajo, da ga je za botaniko navdušil Franc Hladnik, pobudnik ustanovitve Botaničnega vrta v Ljubljani in predavatelj na gimnaziji, a je bolj verjetno, je dejala Špela Pungaršek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, da je poslušal predavanja njegovega naslednika Ivana Nepomuka Biatzovskega. Znano je, da je Simon kot gimnazijec začel prepisovati in prerisovati učbenik nemškega botanika Gottlieba Wilhelma Bischoffa, ki je imel blizu štiristo strani in okoli petsto ilustracij. Zahtevno delo je dokončal po šestih letih.

Pri raziskovalnem delu je sodeloval z različnimi domačimi in tujimi strokovnjaki, med drugim z Wilhelmom Vossom, profesorjem na višji realki v Ljubljani, ki se je kot prvi na Kranjskem začel sistematično ukvarjati z glivami. Pošiljal mu je predvsem primerke mikroskopskih gliv, med njimi vsaj štiri, ki jih je Voss opisal kot nove vrste, dve od njih pa celo poimenoval po Robiču, je pojasnila Špela Pungaršek. Spomnila je tudi, da je objavljal prispevke v tedanjih časopisih. S tem je želel nad botaniko in naravo nasploh navdušiti splošno javnost. Zagovarjal je rabo slovenščine, tako pri pisanju člankov kot v naravoslovni terminologiji. Zaradi tega je prišel navzkriž s Karlom Dežmanom, kustosom Deželnega muzeja za Kranjsko.

Materialna in duhovna dediščina

Robič je nabrano gradivo deloma izmenjeval z drugimi naravoslovci, nekatere zbirke je prodal, mnoge podaril, predvsem šolam. Na Gimnaziji Novo mesto je ena izmed dveh še ohranjenih zbirk fosilov, druga, obsežnejša, je v Prirodoslovnem muzeju. Kot je pojasnil mag. Matija Križnar, je prve primerke ohranjenih fosilov našel v okolici rojstne Kranjske Gore. Na priloženih lističih z letnico 1850 je zapisan še prvotni družinski priimek Rabič. »Bolj aktivno in sistematično je začel proučevati in zbirati fosile ob prihodu na Šenturško Goro. Od tam je zahajal v nekatere jame Kamniško-Savinjskih Alp ter raziskoval grebene in grape Tunjiškega gričevja in širše okolice Kamnika.« Med njegovimi fosili po Križnarjevih besedah zagotovo izstopata kranjska rakovica (gre za eno izmed fosilnih vrst, ki jo je prvi odkril prav Robič) in večji fosilni polž.

Odkritja in zbirke vsestranskega naravoslovca, po katerem so poleg že omenjenih gliv poimenovali še nekatere druge najdbe, so na simpoziju, ki je potekal v župnijski dvorani Jožefa Kvasa v Cerkljah, osvetlili še Tea Knapič in Mojca Jernejc Kodrič iz Prirodoslovnega muzeja ter doc. dr. Simona Strgulc Krajšek z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. V muzeju hranijo dobršen del Robičevega gradiva – zbirke je odkupil Kranjski deželni muzej –, nekaj pa ga je na ogled tudi v Jamarskem domu na Gorjuši, kjer domuje društvo za raziskovanje jam, poimenovano po Simonu Robiču.

Večji del denarne zapuščine je Robič v svoji oporoki namenil za ustanovitev neke vrste štipendijskega sklada, ki je kar nekaj kranjskogorskim rojakom omogočil ali vsaj olajšal izobraževanje, je na simpoziju med drugim še poudaril zgodovinar dr. Janez Mlinar. Poleg tega je rodnemu kraju zapustil svoje knjige.

Srečanje z Robičem – pri učnih urah in z razstavo nekaterih eksponatov, ki so jo na cerkljanski šoli pripravili v sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem in omenjenim društvom – so predstavili tudi osnovnošolci. Daniela Močnik iz Kulturnega kluba Liberius je spregovorila o šoli in cerkvi na Šenturški Gori, dr. Katja Rebolj o vlogi Robiča pri nabiralništvu. Z obiskom sta organizatorje prijetno presenetila Robičevo daljno sorodstvo, ki je s seboj prineslo njegove fotografije, očala in knjigo, ter Frančišek Stare, ki je delil svoje navdušenje nad raziskovanjem narave, navdahnjeno prav z Robičem.

Pobudnik simpozija, ki ga bo zaokrožila izdaja zbornika, in vodja organizacijske ekipe, v kateri so združili moči krajani Šenturške Gore, tamkajšnje kulturno društvo in Župnija Cerklje, je bil David Rupnik. S kulturnim programom so dogodek obogatili Šenturški oktet, mladinski pevski zbor cerkljanske šole in Anton Preložnik iz Dramske skupine Pod Stražo.