Ubogi otroci

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 17. marec 2024 / 10:08

V zadnjih dveh mesecih razmišljamo o štirih nivojih človeka – razumu, čustvih, notranjih telesnih občutkih in duhovnosti – ter o zakonitostih, ki veljajo v našem notranjem svetu. In našteli smo zakonitosti, ki veljajo v našem psihičnem svetu. Ponovimo jih: 1. Čustva bolijo. 2. Čustva so avtomatski in naravni procesi v našem telesu. 3. Vsa čustva, ki se jih ne zavedamo, ali se jih nočemo zavedati, so potisnjena v naše telo. 4. Čustva in naši notranjetelesni občutki so del narave. 5. Naučili so nas, da čustva lahko še delno z razumom upravljamo. 6. Notranjetelesni občutki so izven dosega razuma. 7. Vsi ti notranjetelesni občutki so stari in so del naše zgodovine. 8. Ko je ustvarjeno čustvo neizživeto, gre v naše telo in začne živeti svoje življenje. 9. Potlačena čustva imajo svoje življenje in njih nič ne zanima, ali smo mi srečni ali nesrečni. 10. Lastnost našega notranjega sveta je, da nima časa. 11. In te naše čustvene bombe v nas ne reagirajo na stanje na TRR-ju in na premoženje. 12. Narava vedno teži k (samo)ozdravitvi, tudi naše psihe. 13. Naš notranji svet vedno privlači podobne ljudi in dogodke. 14. Naš notranji svet nam diktira tempo življenja, saj je del podzavesti. 15. Tisto, kar nosimo v sebi (in je skrito zavesti), strahotno vpliva na naše psihično in telesno zdravje.

Ostane še ena ne najbolj poštena zakonitost. 16. Medgeneracijski prenosi. Kar mi nočemo čutiti, o čemer se mi nočemo pogovarjati, tisto, kar vztrajno odrivamo od sebe stran, s čimer se nočemo soočiti, kar vztrajno zanikamo in se pretvarjamo, da ne obstaja (čustveni svet, namreč) – vse to bodo v neverjetni natančnosti dobili naši otroci. Npr. molk ob prihodu iz vojn, neizžalovani splavi, nikoli naslovljeni tepež, ločitev naših staršev, zamolčani samomori, zanikano očetovstvo, nezvestoba, ukradeni otroci … vse to so strahotna čustvena bremena, ki jih nočemo imeti ob sebi. Zavestno jih zamolčimo, se izogibamo tem temam in mislim, ker nas spominjajo na bolečo zgodovino. »Pusti pri miru, ne omenjaj, bodi tiho, o tem se ne govori …« Še kako boli in z leti vedno bolj in preveč boli. Ne zavedamo se, da bodo iste čustvene bolečine brez izjeme dobili naši otroci. Zato – če se mi izogibamo lastni boleči zgodovini, je to v odnosu do naših otrok egoizem. Včasih niso vedeli, niso imeli znanja o tem, danes vemo – vse bodo dobili otroci. Ja, oni bodo trpeli namesto nas. To ni pošteno do naših otrok, za katere pravimo, da jih imamo najrajši na svetu. Torej jih razbremenimo čustvenih vsebin. Ni več izgovorov. Ne bodimo presenečeni, če nam bodo pogledali v oči in rekli: »Imam te rad, ker si moj oče, veliko si dobrega naredil zame, vendar pa ni pošteno, da nisi uredil samega sebe. Sedaj moram jaz to početi namesto tebe. Ni pošteno.« V resnici je to samo še ena velikanska moč staršev.