Ko se pojavi severni sij, je prekrasno

Žan Križnar iz Škofje Loke se je leta 2021 z družino preselil na Švedsko. »Takrat si nisem mislil, da bom v tej državi ostal, a za zdaj kaže, da bom tam živel še nekaj časa,« nam je povedal med krajšim februarskim obiskom Slovenije.

Idejo o tem, da bi v tujini kupili staro hišo oziroma investirali v nepremičnino, so Žanovi starši udejanjili leta 2021, med pandemijo covida-19. »V Stockholmu sta oče in mama imela prijatelje, ki so jima omenili, da bi bil nakup hiše na jugu Švedske dobra poteza, saj tja prihaja veliko turistov iz Nemčije, Danske, Nizozemske. Še posebno v ta predel, kjer smo mi, ker je bila tu rojena Astrid Lindgren. Kupila sta več kot sto let staro kmetijo. Poleti 2021 sva šla najprej gor z očetom Tomažem in začela prenavljati. Hiša je bila zapuščena, brez vode in elektrike, tako da sva si pomagala z baterijami in svečami, umivala sva se z mineralno vodo, imela sva kemično stranišče. Treba je bilo zamenjati vse pohištvo, obnoviti talne površine, prebeliti, nalepiti tapete. Cene obrtniških del na Švedskem so visoke, zato sva vse, kar sva lahko, naredila sama. Avgusta sta prišli še sestra Taša in mami Vesna, še veliko dela sta imeli s posprav­ljanjem.« Konec avgusta 2021 so se vrnili v Slovenijo, a kmalu spet odšli na Švedsko. »Ko se je zaradi covida spet vse zaprlo, smo se odločili, da gremo nazaj. Starši bodo tam vsaj še dve leti, dokler Taša ne dokonča študija, jaz nameravam ostati vsaj naslednjih dvajset let, saj ravno zdaj ustanavljam podjetje. Ne nameravam pa ostati za vedno, ker imam Slovenijo še vedno zelo rad. A dokler se ne naveličam, bom ostal na Švedskem,« zgodbo o odhodu v to skandinavsko državo in svoje načrte razloži Žan.

Oddajajo hišo in hiške

Žan in Taša živita v Jönköpingu, kjer študirata. Njuna oče in mama pa živita v bližini kraja Eksjö, kjer oddajata hišo in hiške ob kmetiji, kjer živita. »Poleg omenjene kmetije smo prenovili še starejšo hišo, ki stoji v neposredni bližini. V njej smo naredili zgodbo o Piki Nogavički, Taša je narisala nekaj slik o njej, dodali smo zgodbo o švedskem škratu Tomteju kot zaščitniku kmetije, tudi nekaj njegovih podob je v hiši. Pa slike lokalnih zelišč, knjiga s fotografijami bližnjih krajev. Gradimo na osebnem odnosu, ko gostje pridejo, se z njimi usedemo, spijemo kavico, čaj iz domačih zelišč. Nekateri se vračajo od prve sezone,« navdušeno razlaga Žan. Pravi, da večkrat pridejo tudi pari, ki se ustavijo na poročnem potovanju. »Po navadi je žena tista, ki je v otroštvu brala Piko Nogavičko,« se nasmehne. »Vimmerby, rojstni kraj Astrid Lindgren, je zelo blizu nas, pol ure vožnje je do tja, kar je glede na dojemanje razdalj na Švedskem toliko, kot sta oddaljena središče Škofje Loke in denimo Trata. Od Stockholma smo oddaljeni štiri ure in pol vožnje.«

Zelo dobro govori švedsko

Žan je v Slovenijo prišel s prijateljem, s katerim skupaj ustanavljata podjetje. Opazim, da se z njim, vsaj slišati je tako, tekoče pogovarja v švedščini. »Če znaš slovensko, angleško in vsaj malo nemško, se da kar hitro dobro naučiti švedsko,« mi razloži Žan. Ko se je iz Slovenije preselil na sever, je bil star 22 let, njegova sestra Taša pa dvajset. Ona je študirala likovno pedagogiko, on pa zaključil tretji letnik študija arhitekture. »Zdaj študiram BIM (upravljanje digitalnega procesa gradnje) in delam v podjetju iz Uppsale, Taša pa študira oblikovanje v novih medijih. Oba sva na isti univerzi v Jönköpingu. V kampusu so zdravstvena, pedagoška, ekonomska in inženirska fakulteta. Oba s Tašo sva na inženirski, sicer pa mislim, da je skupno v kampusu okrog 12.000 študentov,« o nadaljevanju študija pove Žan, ki je sicer tudi navdušen športnik. »Veliko tečem, treniram odbojko, konec koncev smo v kraj, kjer živita oče in mami, pripeljali odbojko. Najprej jo je igralo kakih deset ljudi, zdaj jih je že od dvajset do trideset – Poljaki, Švedi, Ukrajinci, Nemci, Romuni ...«

Tudi na Švedskem čebelari

Žan čebelari že od petega razreda. »Z očetom sva pri dedku v Delnicah v Poljanski dolini najprej postavila en panj, čez nekaj let še tri nove. Potem je prišlo leto, ko je bilo v Sloveniji ogromno varoje, umrlo je ogromno čebel,« se spominja slovenskih let čebelarjenja. Po selitvi na Švedsko dve leti niso imeli čebel, potem pa sta se z očetom lani odločila za nakup štirih panjev. »Tu je ogromno rož, med hišami so velike razdalje, čebelarjev ni veliko. Petdeset litrov medu sva pridelala, večinoma cvetličnega, tam raste ogromno oljne repice, ki se meša z močvirskim osladom, res lepo diši. Potem sva pridelala tudi nekaj smrekovega in lipovega medu, a ju nisva točila, sva ga pustila čebelam za hrano čez zimo.« Nadeja se, da bosta letos imela osem panjev in bosta lahko ob koncu leta točila tudi med iz vresja, ki je na zelo dober in na Švedskem tudi izjemno cenjen, gost kot karamela in zelo svetel, mlečne barve. »Širne planjave vresja imajo, ker je pokrajina svet tundre in tajge, tudi čudoviti kontrasti so jeseni, od vresja je vse rožnato, pa rumene breze.«

Prelepa narava

Nasploh je na Švedskem narava prelepa, pravi Žan, čeprav pa pogreša slovenske hribe. »Na Švedskem je večinoma ravnina. A gozdovi so tam izjemno lepi, iglasti. V njih so z mahom preraščeni balvani, to je res pravljično. Pa povsod so jezera, od 10 do 15 minut hodiš in imaš 'privat' jezero, nikogar ni nikjer. Kaj pa lepote severnega sija, vprašam. »V našem mestu se zelo lepo vidi, smo ob drugem največjem jezeru na Švedskem, Vätternu, ki je podolgovate oblike, pokrajina proti severu je čisto odprta, nobenih gozdov ni. Ko se pojavi severni sij, je prekrasno. Od trideset do štirideset minut traja, različne barve je, modrikast, zelenkast, rožnat, vijoličast, pri nas res močno sije. Mislim, da je najmočnejši oktobra in novembra, takrat sem ga največkrat videl.« Po drugi strani pa je na Švedskem pozimi veliko teme. »Mene ne moti. Ko je svetlo, imaš namreč občutek, da moraš ven in se ukvarjati s športom, ko je tema, si pa lahko skoncentriran na to, da delaš. Pozimi, ko je res tema, je najkrajši čas, ko je svetlo, med sončnim vzhodom ob 9. uri in zahodom ob 15. uri, torej šest ur.«

Vnuk Štefanije Križnar

Žan Križnar je vnuk dr. Štefanije Križnar, zdravnice, ki je preminila leta 2020 in katere kip bodo postavili v Alejo zaslužnih Ločank in Ločanov. Žan je zelo ponosen na svojo babico. »Zdi se mi, da je vse, kar je naredila za Loko in za ljudi, zelo pomembno. Najbolj sem ji hvaležen za to, ker sta naju z dedkom Ivanom (letos bo dopolnil 92 let, op. a.) s Tašo tolikokrat vzela v hribe in gozd, nama pokazala, kaj vse se lahko nabira v gozdovih in po travnikih, katere gobe so užitne. Ogromno sem odnesel od tega, tudi sam nabiram rastline za čaj, gobe. Hvaležen sem, da sva imela res tako otroštvo, da nisva bila doma za računalnikom, ves čas smo hodili okrog. Ves čas je bila aktivna, nisi je mogel ustaviti. Pa še eno izjemno lastnost je imela: bila je neposredna, vse je povedala po resnici, nikoli ni okolišila.«