Dan Civilne zaščite
V Sloveniji od leta 1992 1. marca praznujemo dan Civilne zaščite. Namenjen je pripadnicam in pripadnikom reševalnih služb, ki nepoklicno ali poklicno skrbijo za varnost, izkazujejo solidarnost in nudijo pomoč ljudem, ko jo potrebujejo. Prvi marčevski dan je tako dan vseh, ki ob razmerah, ko nas ogrožajo naravne in druge nesreče, poskrbijo za učinkovito ukrepanje, varujejo človeška življenja, skrbijo za naše premoženje in preprečujejo usodne posledice za okolje in družbo.
Naravne in druge nesreče kljub obsežnim preventivnim ukrepom in civilizacijskemu napredku predstavljajo stalno grožnjo naši varnosti. Narava nas neprestano opominja, da je nepredvidljiva in da je njena silovita moč za človeka lahko zelo ranljiva. Spomnimo le na lanske poplave, predlanski požar na Krasu in Potoški gori, številne naravne ujme, epidemijo covida-19 in vse druge izredne dogodke, kjer bi bile posledice lahko še bistveno hujše brez pomoči Civilne zaščite.
Ob tem ne smemo pozabiti, da so steber sistema zaščite in reševanja ljudje, ki delo večinoma opravljajo prostovoljno, s predanostjo in empatijo pa zagotavljajo, da človek v nesreči ni sam. Njihova prizadevanja za zmanjšanje posledic in škode so neprecenljiva, pri čemer se izkazujejo z izjemnimi človeškimi vrednotami. Prav ti ljudje s strokovnostjo in človečnostjo gradijo temelje našega občutka varnosti in zaupanja v sistem, ki nas ščiti, hkrati pa dokazujejo, da je skupnost močnejša, ko stoji skupaj. Njihova največja in pogosto edina nagrada pa sta naša iskrena hvaležnost in spoštovanje.
Slovenija se ponaša s sodobnim in učinkovitim sistemom zaščite in reševanja, ki je plod obsežnega teoretičnega in praktičnega znanja ter stalnih izobraževanj in usposabljanj. Civilno zaščito sestavljajo različne enote in službe, od enot za prvo pomoč, tehničnih reševalnih enot do specializiranih enot za radiološko, kemijsko in biološko zaščito. Poleg poklicnih so njen pomemben del prostovoljne reševalne službe, ki so najštevilnejše zastopane. To so denimo prostovoljna gasilska društva, organizacije Rdečega križa, Gorska reševalna služba, jamarska, potapljaška in kinološka društva, taborniške in skavtske organizacije ter drugi. Ključnega pomena je, da temu sistemu neprestano namenjamo skrb, ga razvijamo in nadgrajujemo.
Čeprav si vsi želimo, da bi pomoč pripadnikov Civilne zaščite potrebovali čim manj, je zavedanje o njihovi prisotnosti in vsakokratni pripravljenosti pomagati pomirjujoče. Civilna zaščita zato mora ostati temelj naše skupnosti, del nacionalne varnosti in blaginje, saj je le z njo družba v času nesreč močnejša, bolj pripravljena, odporna in sposobna hitrejšega okrevanja.