Še vedno izvrstni kruhovi cmoki

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Jezersko / četrtek, 29. februar 2024 / 14:04

Penzion in gostilna Kanonir stoji tik ob cesti Kranj–Jezersko, na sotočju Kokre in Reke. Vodi ga Marija Jokić. Srčno se trudi, da gostilna ne bi izginila s slovenskega kulinaričnega zemljevida. Gostišče je še vedno znano po okusnih kruhovih cmokih.

Spodnje Jezersko – O današnjem Kanonirju na Spodnjem Jezerskem najdemo zapise tako v Jezerski kroniki iz leta 1998 kot tudi v Jezerskih štorijah, ki so delo domačina Andreja Karničarja.

V Jezerski kroniki je zapisano, da je gostilna dobila ime po vzdevku nekdanjega lastnika Janeza Šenka - Kanonirja. Ta je bil doma iz Hotemaž in je okoli leta 1860 prišel na Jezersko naravnost od vojakov. Oblečen je bil v topniško obleko, ker je služil pri topničarjih. Tako so mu Jezerjani nadeli vzdevek Kanonir. Kasneje so potomci zašli v dolgove in so hišo prodali. Iz zapisov izvemo tudi, da je po drugi svetovni vojni oblast gostilno dodelila nacionaliziranemu hotelu Kazina na Jezerskem. Toda Kazina z njo ni znala gospodariti in jo je okoli leta 1980 ponovno prodala – tokrat Đuru in Jolandi Jokić.

Gostilno in penzion Kanonir danes vodi Marija Jokić, ki je veselje do gostinstva očitno podedovala po mami Jolandi. Ko ga je vodila njena mama, pojasni Marija, je bil Kanonir znan po celotni Gorenjski.

Penzion in gostilna stoji tik ob cesti Kranj–Jezersko, na sotočju Reke in Kokre. »Nekoč je bila to dobra lokacija,« pove Jokićeva. »Najprej je bila to furmanska gostilna, potem lovska. Vanjo so zahajali tudi kmetje. Bilo je živahno. V bistvu so bile v tistih časih vse gostilne polne,« pripoveduje. Tudi ribiči naj bi bili redni gostje, saj je bila reka Kokra polna rib; pa planinci ravno tako. Zdaj so med planinci, ki prihajajo, večinoma tujci, ki opravljajo Slovensko planinsko pot, pojasni lastnica. »Ker imamo sobe, včasih prespijo. Pridejo od Češke koče, nadaljujejo na Storžič, Kališče, Stegovnik, Kozji vrh ... Velikokrat pa se pri nas ustavijo tuji motoristi. Še vedno je veliko gostov lovcev, pa tudi kakšna družina pride na kosilo,« našteva. »Od tujcev pa je največ Italijanov in Nemcev.« Glavno sezono imajo poleti, če je vreme lepo, lahko že od maja dalje. »Zelo se trudimo, da ostane gostilna odprta in zanimiva, saj je dandanes vse osredotočeno na središče Jezerskega in okolico Planšarskega jezera,« še doda.

Ena najstarejših jezerskih gostiln

Jokićeva nam v nadaljevanju razloži, da Kanonir spada med najstarejše jezerske gostilne, saj gre za edino tako staro stalno delujočo gostilno na Jezerskem – če ne celo na Gorenjskem. Šteje slabih tristo let.

Zgodba Penziona in gostilne Kanonir se z Jokićevimi začenja leta 1976. Đuro je po rodu Dalmatinec, Jolanda pa je izhajala iz Prekmurja. »Mami je zdaj že dvanajst let pokojna,« pojasni Jokićeva. »Očeta je spoznala v Sežani, kjer sta oba delala. V časopisu sta videla oglas, da se Kanonir prodaja, in se odločila za nakup,« pove. »Celoten objekt je bil potreben temeljite obnove, za kar so starši poskrbeli sami, predvsem oče. Mami Jolanda pa je bila tista, ki je imela močno voljo in je gostilni tudi vdihnila dušo. Pustila je velik pečat. V moje roke je gostila prešla, ko se je upokojila.«

Kuharica, natakarica, pozimi še sobarica

Marija Jokić je med študijem nemščine in angleščine v Ljubljani vsak prost trenutek izkoristila za to, da je pomagala doma. »Tu mi je bilo vedno bolj všeč, delo je bolj razgibano.« Tako je po končanem študiju ostala doma. Ji pa seveda znanje obeh tujih jezikov pride še kako prav, italijansko pa se je naučila spotoma, med strežbo, pravi. Ima še dve sestri. V mladosti so vse tri pomagale v gostilni, zdaj jo vodi sama; sestri se namreč nista odločili za gostinsko pot.

Ko jo povprašamo, kdo v gostilni kuha, se nasmehne: »Jaz. Kuham, strežem, pozimi sem tudi sobarica, tako da moram biti kar dobra organizatorka.«

Kuhanja se je priučila v domači kuhinji, recepte je podedovala po mami, kakšno novo idejo pa najde tudi na spletu. Spominja se, kako se je v otroštvu s sestrama vedno smukala okoli točilnega pulta, pa tudi po kuhinji. »Takrat so bile priljubljene jedi na žlico. Ker je bila mami iz Prekmurja, je velikokrat pripravila bograč,« pripoveduje. Večkrat so bila na jedilniku tudi divjačinska jetrca in polenta, pečenka, gobova juha, zrezki z gobami ... Spominja se tudi prekmurskih dödol in divjačinskega golaža s pravimi, domačimi kruhovimi cmoki, ki jih je njena mama pripravljala sama in je bila gostilna znana prav po njih. Marija tradicijo nadaljuje. »Zelo se podajo h gobovi omaki, zraven divjačinskega golaža, svinjske pečenke,« našteje.

Danes v Kanonirju še vedno dobite divjačinski golaž, jedi z gobami, tudi ribe, pečenega jagenjčka ... »Tisti, ki prespijo, pa vedo povedati, da so naši zajtrki res lokalni, da je vse, kar jedo, pristno in domače,« poudari sogovornica. Omeni tudi manjši letni vrt, kjer lahko gostje poleti kaj popijejo in pojejo, nad njim pa ima tudi lasten vrtiček, kjer goji solato in začimbe; malin, ribeza in robid pa je navadno več kot dovolj, da pripravi domačo marmelado.

Marija Jokić v svojem delu uživa. Všeč ji je, da v gostilni ostaja pridih preteklosti. Na vprašanje, kaj si želi, pa odgovarja: »Več domačih gostov.«