V spomin Valentinu Kokalju, 10. del
Ponovna oživitev (in predstavitev) izjemne, vsestransko dejavne in angažirane, a hkrati tudi presunljivo tragične življenjske poti nekdanjega mlinarja in kulturnika Valentina Kokalja oz. Zormanovega Tineta, po katerem se že dobrih sedemdeset let imenuje tudi visoško kulturno-umetniško društvo, je na Visokem in v sosednjih krajih doživela nepričakovano lep in pozitiven odziv. Poklicali so me številni sokrajani in bralci Gorenjskega glasa tudi iz drugih, bolj oddaljenih, krajev ter mi izrazili svoje zadovoljstvo s tem, da smo prav v tem, tudi težkem in negotovem času, ko v svetu spet divjajo uničujoče vojne in sovražni spopadi, v našem kraju obudili spomin na nekdanje prebivalce in njihova prizadevanja, predvsem pa žrtve za svobodo in boljše življenje vseh nas. A najbolj med vsemi, ki so se oglasili, me je razveselilo sporočilo glavne urednice našega časopisa, da je le nekaj ur po izidu prvega dela spominskega zapisa v uredništvo poklicala tudi Albinca Mihelič, hči Valentina Kokalja, ki je meni v lanskem poletju in jeseni, v času priprave govora za spominsko prireditev v septembru ter ob kasnejšem urejanju zapisov za objavo v Glasu, žal ni uspelo najti, čeprav sem to poskušala, pri tem pa mi tudi ni mogel pomagati nihče izmed mojih znancev in nekdanjih Albinčinih sodelavcev. Nekdanja tajnica zdaj že nekaj let ugaslega Združenja žrtev okupacije 1941–1945 Kranj (članica je bila tudi Albinca), mi je sicer posredovala njeno domnevno telefonsko številko, a je bila žal napačna.
Tinetova hčerka Albinca je imela komaj tri leta, ko je morala zapustiti svojo rojstno hišo. Življenja v njej se razumljivo ne more spominjati, je pa njeno zunanjo in notranjo podobo polagoma odkrivala leta in desetletja po vojni – ob obiskih Visokega in pripovedih sorodnikov, sosedov in znancev. Del teh razkritij ter spoznanj in občutij, ki so se ji porodila ob ogledih nekdanje lepotice (ki pa je z leti brez pravega gospodarja dejansko pred njenimi očmi nepopravljivo žalostno propadla), je pred dobrima dvema desetletjema strnila tudi v kratki pripovedi z naslovom Moja rojstna hiša (objavljena je bila v knjižici Zormanov mlin, ki smo jo ob uredniku Marijanu Krišlju Visočani izdali leta 2001 – ob 100. obletnici rojstva Valentina Kokalja). V tokratnem prispevku pa navajamo le zaključek hčerine predstavitve rojstne hiše, ki si jo je med obiski domačega kraja ogledovala le od zunaj, saj vanjo po usodnih dogodkih leta 1942 ni vstopila nikoli več …
»Spet me je zanesla pot v rodne kraje in spet sem te po dolgem času prišla pogledat. Ko sem te zagledala, me je obšla globoka žalost. Zavedala sem se, da te oziroma to, kar je od tebe še ostalo, vidim zadnjič. Sedaj si zapuščena od vseh. Žive duše ni več v tvoji bližini. Ljudje so se ti odrekli. Podiraš se, namesto oken imaš velike prazne odprtine, strehe pa samo še za vzorec. Sadni vrt in loka sta poraščena z grmovjem in koprivami, da te je komaj še videti. Ker vem, da je tod nekoč vodila pot, si zdaj sama utiram pot med rastjem. Temačno je, kajti z ene strani te je varoval skalni rob, ki pa sedaj meče le še svojo senco na nekdanjo pot. Prenehali so skrbeti zate. Že dolgo mimo tebe več ne teče bistra rečica, kajti nihče več ne skrbi za rake, ki so dovajale vodo za mlin. Izgubila si vso čarobnost, ki jo podarja tok žuboreče in šumeče reke, ki je zame najlepša glasba na svetu. Le-ta me je uspavala v prvih letih življenja in zato je ljubezen do vode v meni ostala vse življenje. Noben kraj na svetu zame ni popoln, če v njegovi bližini ni vode.
Kako si zapuščena, kako si osamljena! Nikogar več ne zanimaš, v človeku budiš samo tesnobo. Nobene vrednosti nimaš več, svojo ceno ima le še zemlja, na kateri stojiš. Podrli te bodo, tako boš izginila z obličja zemlje in s tem bo, upajmo, ugasnilo tudi tvoje prekletstvo. Kljub vsemu pa se mi smiliš, saj si bila moja rojstna hiša, ki je – tako kot mati – samo ena. Za spomin nate sem si utrgala drobno zvončnico, ki me bo, čeprav posušena, vedno spominjala na dan, ko sem te poslednjič videla.
Nikoli te ne bom pozabila in še dalje bom pripovedovala zgodbo o ljudeh, ki so živeli pod tvojo streho in tako tragično končali svojo življenjsko pot: o svojem očetu Valentinu, njegovi nečakinji Anči ter mlinarju Janezu Koselju, ki so svoja dragocena in mlada življenja žrtvovali za našo svobodo.«
(Albinca Mihelič,
roj. Kokalj, Moja rojstna hiša, odlomek)