Pesnikov je dovolj, manjka nam politikov

Karel Smolle, koroški Slovenec, prejemnik Tischlerjeve nagrade 2024 – »Pesnikov je dovolj, manjka nam politikov.« Tako je koroški slovenski politik Karel Smolle odgovoril prijatelju Florjanu Lipušu, ko ga je ta nagovarjal, naj še naprej piše tudi pesmi. Politika, za katero se je odločil, je napolnila velik del njegovega življenja …

Spoštovani Karel, dolgo se že poznava, zato mi je v posebno čast, da se lahko na vašem domu v Bistrici v Rožu ob podelitvi Tischlerjeve nagrade pogovarjam z vami. Vaše življenje se je dejansko začelo tu, v Rožu, in ne v Celovcu, kot piše v osebnih dokumentih.

Ja. Ker so jeseni leta 1944 zavezniki pogosto bombardirali Celovec, je moja stara mama svetovala moji mami, naj se umakne iz Celovca v Borovlje oziroma v Šmarjeto v Rožu, kjer sem se rodil 2. septembra leta 1944. Do začetka ljudske šole sem s sestrama Loti in Gizelo ostal pri babici v Šmarjeti, potem pa smo šli k mami v Škocjan, kjer je bil župnik njen brat Jožef Koglek. Tam ni bila le gospodinja, ampak tudi neke vrste pomočnica, saj so bila do leta 1938 župnišča tudi stanovski uradi, ki so v imenu države izdajali krstne in druge listine.

Za vašega strica Jožefa Kogleka pravijo, da je bil velik narodnjak s čutom za stiske ljudi.

Bil je pokončen po značaju in prepričanju, obenem pa je bil zelo socialno čuteč. Župnišče je imelo kar veliko posest in je ni v celoti potrebovalo, zato je stric omogočil ugodno prodajo parcel delavskim družinam, ki jim je pomagal tudi z denarjem in nasveti. Ni mu bilo pod častjo darovati maše za padle partizane. Na očitke je odgovarjal, da je njegova naloga biti duhovnik in tolažnik vseh, ki so s smrtjo nekoga izgubili. Spodbujal je kulturno dejavnost, še posebej petje. Bil je pobudnik za ustanovitev moškega pevskega zbora in za njegovo poimenovanje po svojem predhodniku, velikem narodnjaku župniku Valentinu Poljancu. Po svoje sem bil kot 'Farovški Karlej', tako so me namreč klicali, privilegiran, saj sem imel veliko priložnosti za pogovarjanje v slovenščini, prav tako pa je bila v župnišču tudi knjižnica. Moral sem pa prijeti za vsako delo, tudi napreči konja, če je bilo s hlapcem kaj narobe, ali spremljati strica župnika na obiskih po hišah.

Ob neki priložnosti ste povedali, da je bila ena od prelomnic v vašem življenju srečanje z begunci, ki so prišli v ta del Koroške iz tedanje Jugoslavije. To je bil vaš prvi stik s sosednjo državo in tudi z režimom, ki je vladal v njej.

Spominjam se, da mi je mama nekega dne, ko sem bil ponosen, da smem sam spati v postelji, rekla, da bomo odslej prostore in postelje delili z begunci. Spraševal sem se, zakaj ti ljudje ne morejo spati doma, zakaj morajo jesti za našo mizo, če so pridni in prijazni, imajo poklice in se igrajo in pogovarjajo z menoj. Čudno se mi je zdelo, zakaj so morali bežati. Ne vem natančno, od kod iz Jugoslavije so bili. Gotovo so bili med njimi tudi Gorenjci. Enkrat jih je bilo pri nas celo petnajst. Ženske so spale v župnišču, moški pa na senu. Vsi so odšli naprej v svet, najpogosteje v Ameriko.

Tako kot mnoge fante iz slovenskih družin so tudi vas poslali v malo semenišče na Plešivcu nad Gosposvetskim poljem. Kar nekaj se jih je odločilo za duhovniški poklic. So tudi za vas želeli, da bi šli po stričevi poti in postali duhovnik?

Mami bi bilo seveda prav, če bi se odločil za duhovnika, vendar me ni silila. Prav tako tudi stric ne. Priznam pa, da sem zavidal stricu, ki je šel lahko na prižnico in pridigal. Včasih sem kar sam zavil v cerkev, se povzpel na prižnico in govoril … Na Plešivcu na splošno nisem imel disciplinskih težav. Upiral sem se pa ukazom, da se med seboj ne smemo pogovarjati slovensko, še posebej pa ne, če je poleg dijak, ki ni znal slovensko. To naj ne bi bilo vljudno. Zato smo sošolci in prijatelji, na primer Jože Wakounig, Erich Prunč in še nekateri iz kasnejše intelektualne in umetniške slovenske elite na Koroškem, sprehode izkoristili za pogovor v slovenščini. Izdajali smo časopis Kres, vendar smo morali pred objavo vse članke dati v pregled hišnemu cenzorju. Le prelat in duhovni vodja, kanonik Aleš Zechner nas je spodbujal, naj pišemo in pojemo slovensko. Da bi se izognil izključitvi, sem začel dvakrat dnevno hoditi k maši. Nekaj časa je to dajalo vodstvu semenišča vtis pokorščine, prav dolgo pa ne. Z Erichom Prunčem sva bila izključena. Skupina deklet, v kateri je bila tudi moja sestra, je imela zabavo. Ker nas je pet fantov s Plešivca pelo v kvintetu, nas je povabila, da bi popestrili program. Ker pa se je prevozniku pokvaril avto in smo zamudili nazaj na Plešivec, so nam dali osem dni časa za izselitev. Ko sem to povedal mami, je bila vsa objokana misleč, da je z menoj konec.

Sprejeli so vas na takrat še »mlado« Slovensko gimnazijo v Celovcu, ki jo je vodil Joško Tischler.

On in prelat kanonik Aleš Zechner sta me nagovorila, naj nadaljujem šolanje v petem razredu Slovenske gimnazije. Tischlerja imam v izjemnem spominu. Postal je moj prijatelj in tudi svetovalec, čeprav o nekaterih vprašanjih nisva imela vselej enakega mnenja. Mislim, da sem zadnja vez z njim in njegovo generacijo.

Poznamo vas kot politika, delujočega v manjšinski in v avstrijski državni politiki. Le redki pa vedo, da ste bili obetaven poet s pesniškim imenoma Miško Maček.

Marsikdo iz tiste generacije je objavljal pod psevdonimom. Na Plešivcu smo izdajali časopis Kres, kasneje, na gimnaziji, pa skupaj z Erichom Prunčem in Florjanom Lipušem revijo Mladje. Z njo se je po mojem mnenju začel neke vrste nov razvoj slovenske poezije in proze na Koroškem in alternativno razmišljanje o literaturi. Pripravljene sem imel že pesmi za drugo zbirko, vendar se je med preseljevanji na Dunaju škatla z mojimi zgodnjimi dragocenostmi in tudi pesmimi izgubila.

Zakaj ste nehali pisati?

Na nekem pogrebu me je Florjan Lipuš spodbujal, naj še pišem. Odgovoril sem mu, da vem, da imam talent za poezijo in literaturo, kjer nam gre koroškim Slovencem kar dobro. Slabše je pri politiki, zato sem se odločil zanjo.

Katero dejanje v svojem življenju štejete za odločilno za vstop v politiko?

Ustanovitev Koroške dijaške zveze leta 1969, pri čemer sta mi pomagala Joško Tischler in France Cigan, ki mi je priskrbel pravila Slovenske dijaške zveze. Takrat sem bil v petem ali šestem razredu gimnazije. Spoznaval sem, da dijaška mladina potrebuje udarno organizacijo. Moji sodelavci so bili Filip Warasch, Matevž Grilc in kasneje Marjan Pipp, Olga Zablatnik, poročena Voglauer, Erich Prunč in še nekateri. Žal nam ni uspelo ustanoviti še visokošolske zveze. Sodelovanje z nami so zavrnili z izgovorom, da so nadstrankarski. Dejansko pa so že takrat dobivali podporo z leve in so se bali, da bi jo izgubili. Zame je bilo najvažnejše sodelovanje, in ne tekmovanje. Skupaj z goriško in tržaško mladino smo izmenično organizirali mladinske tabore. Na Koroškem je bil pri Gospe Sveti in takrat smo bili priča brutalnemu napadu Heimatdiensta in pasivnosti policije.

Kaj se je zgodilo?

Načrtovali smo obisk svete maše pri Gospe Sveti, obisk Krnskega gradu in Vojvodskega prestola na Gosposvetskem polju. Heimatdienst nam je ob tihi podpori policije to skušal preprečiti. Zaklenili so cerkev in dostop do orgel ter duhovniku Tomažu Holmarju, domačinu z Gospe Svete, tudi pridiganje. Kljub temu nam je uspelo priti v cerkev in do orgel. Ko smo odhajali iz cerkve, nas je množica začela zmerjati in na nas metati molotovke, policisti pa so to mirno opazovali. Preletelo nas je celo letalo, iz katerega so metali protislovenske letake. Umaknili smo se v cerkev in jo zapustili skozi stranska vrata. Ko sem protestiral na policiji, se mi je njen deželni direktor sicer opravičil, vendar je povedal, da so heimatdienstovci že pred nami napovedali prireditev. Ker je moral policijski šef za nekaj časa zapustil pisarno, sem brskal po njegovih papirjih, ki jih je pustil na mizi, in ugotovil, da je lagal. Ko sem mu to očital, je vzrojil. To je bila moja prva resna konfrontacija z državo, s policijo in Heimatdienstom, ki je trem generacijam koroških Slovencev vzel možnost izobraževanja in okrnil njihovo jezikovno kompetenco. Z njim sem se pripravljen pogovarjati šele takrat, ko se bo po iskreni spovedi spokoril, skupaj z nekaterimi slovenskimi manjšinskimi politiki na Koroškem grehov ne bo metal pod preprogo in po krivem pridobljeno premoženje vrnil slovenskim kulturnim organizacijam. Taki dogodki so utrjevali mojo narodno zavest in odločenost, da bom govoril slovensko in bom za svoj narod tudi kaj naredil.

Takih preizkušenj je bilo v vašem življenju gotovo še več. Je res, da so mami ponujali denar, da bi vas izpisala iz Slovenske gimnazije?

Del mojega sorodstva je bil slovensko narodno zaveden, del pa je bil izrazito nemški in med drugo svetovno vojni celo nemško nacionalni. V pogovorih z njimi sem se moral jasno opredeliti, da sem Slovenec in da je naš jezik povsem enakovreden nemškemu. Spraševali so me, ali imamo za nekatere nemške besede, na primer za lopato, sploh slovenske izraze. Dal sem jim vedeti, da sem v tem oziru po znanju nad njimi. Ko pa so mami na neki pogrebščini nemško usmerjeni sorodniki ponudili 1000 šilingov mesečno, če bi me izpisala iz Slovenske gimnazije, nama je prekipelo. Odgovorila jim je, da bo tudi brez njihove pomoči zmogla plačati moje šolanje, in zapustila pogrebščino. Mama mi je stalno pripovedovala, da v življenju ne smeš samo govoriti, ampak tudi kaj storiti. V drugem razredu osnovne šole je bil tudi sošolec Lipi, ki je imel večkrat težave. Kadar ga je učiteljica kregala, mu je ušlo v hlače. S konico svinčnika ga je zbadala v lice. Ko sem mami pripovedoval, kako grdo ravna učiteljica z Lipijem, mi je, zaverovana v kuho, dejala: 'Kaj to pripoveduješ meni. Učiteljici povej.' Tri dni sem tuhtal, kaj naj storim. Ko je učiteljica znova kregala Lipija, sem ji rekel: 'Gospa učiteljica, to pa ni lepo, kar delate z njim.' Še danes jo vidim, kako čudno me je pogledala in sedla za svojo mizo. Mami je kasneje povedala, kaj sem si ji dovolil reči. Zame pa je bilo to pogumno dejanje, junaštvo, saj sem bil vzgojen, da je treba biti do ljudi sočuten, in ne sovražen.

Po maturi na Slovenski gimnaziji se je začelo vaše »dunajsko« obdobje. Leta 1970 ste v avstrijskem glavnem mestu ustanovili podjetje Prevajalska pisarna Smolle in tako postali deloma tudi Dunajčan.

Ko sem odhajal na Dunaj, so pri Narodnem svetu pričakovali, da bom pri dunajskih sogovornikih iskal podporo za koroške Slovence. Tam pa med vplivneži ni bilo skoraj nikogar, ki bi sploh kaj vedel o nas. Dali so mi ime gospoda, Loebensteina, ki me je, ko sem vstopil v njegovo pisarno, odslovil z besedami: 'Mladi gospod, kaj sploh želite od mene …' Moja prevajalska pisarna je postajala kraj, kamor sem vabil politike, novinarje in druge pomembne osebnosti in jim pojasnjeval položaj Slovencev na Koroškem, Romov in Madžarov, Čehov in Hrvatov. Tako je bil napisan članek o Haiderjevi lastnini v Medjem dolu v Rožu, ki jo je dobil pod pogojem, da bo podpiral germanizacijo in zgolj nemške kmete. Tudi zato so začele slovenske kmetije zaostajati. Spodbudil sem znanstvenika in zgodovinarja Karla Stuhlpfarrerja in Hansa Haasa, da sta napisala prvo strokovno neoporečno knjigo o koroških Slovencih. Posnet je bil film. Časopisi so pogosteje pisali o nas.

Po letu 1986 ste dosegli svoj politični vrh. Leta 1986 ste bili v koaliciji Koroške enotne liste in avstrijskih Zelenih prvič izvoljeni za poslanca v dunajskem zveznem parlamentu, leta 1988 pa skupaj z Liberalnim forumom drugič. Vaša kandidatura je med delom koroške slovenske politike povzročila negodovanje, deloma pa tudi navdušenje, da imamo končno le poslanca na Dunaju.

V moji naravi je, da skušam priložnosti čim bolje izkoristiti. Ko so Zeleni iskali kandidate za zvezne poslance tudi med Slovenci na Koroškem, so vprašali tudi mene. Pristal sem, vendar pod pogojem, da bom lahko v stvareh, ki zadevajo koroške Slovence oziroma vse manjšine in spoštovanje človekovih pravic, glasoval avtonomno. Ko danes gledam nazaj, sem se prav odločil, kljub nekaterim hudim kritikam in pomislekom. Na volilnem zboru v Bilčovsu so nekateri socialdemokrati govorili, da če bo sedaj Smolle skrbel za naše službe in nas zastopal, saj ga ne bo nobeden poslušal in bodo vsi glasovali proti njemu. Jaz sem jim odgovarjal: 'Mogoče bodo, mogoče pa tudi ne …' Prav neverjetno je, kako je ta malodušnost v narodni skupnosti prirojena in pripeta na dušo. Zelo redko sem slišal: 'Pomagali ti bomo.' V parlamentu pa je obenem vladalo tudi zanimanje, kaj bo ta Slovenec sploh povedal.

Marsikaj vam je uspelo. Statistika vas je uvrstila med deset poslancev, ki ste se najpogosteje javljali k besedi.

Kot poslanec sem moral biti dober ne le področju narodnih skupnosti, ampak sem moral kot govorec postati zanimiv tudi za druga področja. Ker sem znal v pravem času sklepati kompromise in sem dobil zaupanje pri takrat vodilnih avstrijskih politikih s kanclerjem Vranitzkim na čelu, mi je, naj to ne zveni kot samohvala, marsikaj uspelo. Slovenska gimnazija v Celovcu je dobila zemljišče za športno igrišče. Bil sem med pobudniki za ustanovitev Dvojezične trgovske akademije v Celovcu in uspel s predlogi za večjo zastopanost manjšin v programu avstrijske radiotelevizije ORF. Slovenske organizacije in društva na Koroškem so dobili večjo finančno podporo. Sklenjeni in uradno zapisani so bili še danes aktualni sklepi glede manjšinskega šolstva in v sodelovanju s takratno šolsko ministrico Hawličekovo preprečena namera Haiderjevih svobodnjakov, da bi centralizirali šolstvo in tako še dodatno zmanjšali možnost za dvojezični pouk. Zelo pomembno se mi zdi moje uspešno prizadevanje, da so tudi koroški Slovenci končno prejeli odškodnine za trpljenje pod nacističnim režimom. Ker me je zanimal položaj vseh manjšin v Avstriji, je bil tudi na mojo pobudo leta 1986 ustanovljen še danes delujoči Center avstrijskih narodnosti na Dunaju.

Leta 1990 sta vas tedanji predsednik slovenske vlade Lojze Peterle in zunanji minister Dimitrij Rupel na srečanju v Dragi vprašala, ali bi bili pripravljeni sprejeti vlogo predstavnika Republike Slovenije v Avstriji. Sprejeli ste jo.

To je bilo najpomembnejše dejanje na moji politični poti. Čeprav nisem imel diplomatskega položaja, sem imel zaradi vloge zunanjepolitičnega govorca Zelenih odprta marsikatera vrata, celo do tedanjega zunanjega ministra Aloisa Mocka in preko njega do nemškega zunanjega ministra Genscherja. Tudi kancler Vranitzky, ki sprva ni bil posebej naklonjen samostojnosti Slovenije, se je zanimal za moje informacije iz Slovenije. Na ameriški ambasadi sem posebej dobro poznal njihovega vojaškega atašeja, ki je bil presenečen, da sem mu jaz posredoval popolnoma drugačne vesti iz Slovenije in Jugoslavije kot njihov veleposlanik v Beogradu. Prepričan sem, da sem v za Slovenijo prelomnih časih uspešno opravil nalogo. Zdi se mi škoda, da nova država Slovenija v svojo zunanjepolitično dejavnost ni bolj vključila na tujem živečih Slovencev z močnimi povezavami v njihovih državah.

Kako vam sedaj, na pragu osemdesetih let, mineva življenje?

S soprogo dr. Drago Jelen Smolle, upokojeno dolgoletno zdravnico, v njeni rodbini je kar desert zdravnikov, živiva v Bistrici v Rožu. Sam sem še vedno večkrat na Dunaju, kjer sicer vodi pisarno moj zet Peter, in na poti, saj me kot prevajalca in sodnega tolmača, tudi za makedonščino, pogosto kličejo na avstrijska sodišča. Tudi hčerki Tina in Lena sta na Dunaju. Sem človek dejanj. Eno od mojih življenjskih vodil je, da proti delu ni zelišča in da se vsaka stvar lahko naredi še boljše.