Jaka Šubic (2)
»Moja velika ljubezen je še danes računalništvo, a bi bil zaradi mojih posebnih potreb ta študij zame verjetno prezahteven. Odločitev za pravo je bila pravilna. Tudi v tem delu zelo uživam.«
Jaka Šubic je kljub oviram, ki mu jih je na pot življenja prinesla diagnoza cerebralna paraliza, pridobil univerzitetno izobrazbo in se zaposlil.
Na Pravni fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 2009. Z vpisom na fakulteto ni imel težav. »Glede na to, da se invalidi včasih spopadamo s težavami pri uveljavitvi svojih pravic, ni bilo tukaj nobenih težav ali birokratskih ovir, bili so zelo razumevajoči. Čeprav so na pravni fakulteti invalidi študirali že pred mano, sem vseeno nekoliko oral ledino. Sem med prvimi s cerebralno paralizo, ki so zaključili študij na Pravni fakulteti. Potreboval sem svoj čas, ponovitve, morda sem nekoliko počasnejši, a s prizadevnostjo in vztrajnostjo sem to nadomestil,« je povedal. Pravo sicer ni bilo na prvem mestu njegovih študijskih želja. »Vsekakor sem imel nekaj manj možnosti izbire kot drugi. Moja velika ljubezen je še danes računalništvo, a bi bil zaradi mojih posebnih potreb ta študij zame verjetno prezahteven. Iskali smo rešitev in našli študij prava. Dalo mi je širino, svobodo, česar sem zelo vesel. Pravilno sem se odločil in uživam v tem delu. Pravo me navdušuje – tudi zaradi večplastnosti in različnih možnosti,« pove.
Zaposlitve ni dobil takoj, nekaj težav je vseeno bilo. »Ne gre za to, da bi bil kdo že načelno proti zaposlitvi osebe s cerebralno paralizo, da bi bil negativen do tega. Zanimivo pa je, da je bilo največ ovir v ustanovah, ki pomagajo na poti iskanja zaposlitve in prilagoditev na delovnem mestu. Šel sem skozi te programe, da bi mi bilo lažje, da bi me nekdo spremljal, kot so me spremljali skozi šolanje. Če zdaj pogledam nazaj, je bilo tukaj še največ ovir, predvsem v birokratskem smislu. Moj sedanji delodajalec je k sreči sam poklical in izrazil pripravljenost, da me zaposli. Vse je šlo gladko.« Zaposlen je deset let, od leta 2015 za nedoločen čas. Kakšnih večjih prilagoditev na delovnem mestu ne potrebuje.
Jaka Šubic veliko pozornost namenja tudi ohranjanju stanja na gibalnem področju. Ob tem je vesel, da se še vedno kaže napredek. »Je pa to področje kar pereč problem. Vse je namreč samoplačniško. Ko sem z gimnazije v Kamniku prišel študirat v Ljubljano, je bilo konec terapij, ki jih je krila država. Že med študijem sem si poiskal samoplačniške rešitve in to poskušal skozi leta tako ali drugače ohranjati. Še vedno je tako. Fizioterapija je zelo pomembna tudi v odrasli dobi. To lahko potrdim na podlagi lastnih izkušenj. Ne gre le za vzdrževanje stanja. Še vedno se vidi napredek, tudi pri nekaterih stvareh, za katere so terapevti – potem pa tudi že sam – mislili, da jih ne bom dosegel.« (Se nadaljuje)