Radio, banane in peč na drva
Stric in njegova dobra dela, 1. del
Klemen se je rodil v letu, ko so starši kupili prvi radio na vasi. Zasluge zanj je imel stric, ki je delal v Nemčiji, pa jim je prodal enega starega, že na pol odsluženega.
»Spomnim se, da je takrat, ko je popil kozarec ali dva, razlagal, kako nas je 'civiliziral'. Razkoračen je stal sredi hiše in zviška gledal na nas. Domači so bili tiho, nihče mu ni ugovarjal. Na neki način je imel prav: iz Nemčije nam je pripeljal še marsikaj drugega, tudi 'mikser'. Takšnega, ki se ga je dalo, ko je 'krepnil', razstaviti, zamenjati odslužen del in sestaviti na novo. Šele midva z ženo sva ga vrgla v smeti,« v svojem sočnem in slikovitem narečju iz okolice Ribnice razlaga Klemen.
»Ko me je mama prinesla iz porodnišnice, je bila hiša polna sosedov, ki so v smrtni tišini poslušali hreščanje radia. Ker ni imel prave antene, je bil signal zelo slab, a vseeno so se na vso moč trudili, da bi kaj od povedanega razumeli. Ded je trdil, da so bili glasovi, ki so prihajali iz radia podobni tistim, ki so se sproščali ob cvrtju ocvirkov. Navzoče je pri poslušanju motilo vse, celo požirki žganja, ki so si jih sem in tja privoščili. O tem, kar so slišali in 'slišali', so se pogovarjali še pozno v večer. Včasih se je zgodil čudež: ugasnili so radio ter ob plošči, ki se je vrtela na starem gramofonu, tudi zaplesali. O stvareh, ki jih niso niti dobro slišali, kaj šele, da bi jih razumeli, pa so se pogovarjali še naslednji dan.
Moja mama Silva je bila zelo radovedna, povsod je morala biti zraven. Pa ne le pri govoricah, tudi tam, kjer se je kaj dogajalo. Pripovedovala mi je, da sem kot dojenček v kamri bolj slabo spal, zato me je prinesla v hišo, kjer me je hrup čudežno uspaval. Ali je bilo za to, da se nisem prebudil vse do jutra, kriv tudi cigaretni dim, ne bi mogel reči. Nekoč so poslušali radijsko igro in ravno sredi nje sem se začel dreti. Mama je mislila, da me bo lahko hranila kar med poslušanjem, a jo je tašča hitro nagnala v kamro. Leta 1956 bi bil pogled na razgaljeno dojko višek pohujšanja. A mama bi pohujšanje lažje prenesla kot dejstvo, da zaradi mene ni slišala, kako se je radijska igra končala.
Televizijo smo imeli prej kot pralni stroj. Pravzaprav bi ga stric že zdavnaj pripeljal, če bi električno omrežje v hiši zdržalo priklop. To so bili časi, ko so žarnice utripale, če so bile prižgane vse štiri. Ko smo vklopili televizijo, je bil preostali del hiše striktno v temi. Gledali smo vse: od političnih govorov do reklam in risank. Skupaj s sosedi smo bili kot velika družina. Spominjam se, da sem zmeraj šel spat sit kot boben. Ženske so s seboj prinesle tudi hrano, ki jo je bilo pač treba pojesti.
Leta 1968 so nam napeljali trifazni tok. Kakšen teden pred božičem se je na pragu pojavil stric ves nasmejan in dobre volje. 'Zapišite si ta dan z belo kredo v črn rajfnk!' se je širokoustil že na pragu. Potem je poklical soseda in s skupnimi močmi so s prikolice bahavo odnesli v vežo naš prvi pralni stroj. Kako ga je pretihotapil čez mejo, ni nikoli povedal. Iz različnih pogovorov smo sklepali, da so imeli prijatelji zelo dobro organizirano mrežo, na račun katere so tihotapci služili, uporabniki, torej mi, pa smo bili zadovoljni, četudi smo pralni stroj prav zaradi doplačila 'švercarjem' preplačali. Nekoč je mama, ki je imela zelo prodorno zdravo kmečko pamet, vprašala očeta in deda, zakaj pralni stroj iz Nemčije, ker so jih prodajali tudi v naših trgovinah? Ded ji je odgovoril, da naj se ve, kdo lahko kupi uvoženega.
Moja najmlajša sestra Katica se je rodila leta 1971. Njen boter je bil stric, ki je bil sicer takrat že v pokoju, a naj bi bil še zmeraj 'zelo pri denarju'. Resnici na ljubo je zelo kratko potegnila. Stric je bil po pameti in naravi še zmeraj skopuški 'švercar'. Imel je v glavi, da mora pri vseh stvareh zraven še malo zaslužiti. Spominjam se, da je za krst pripeljal poln prtljažnik banan in sladkarij. Ne vem, ali iz Nemčije ali iz Avstrije. Sestri je namenil tri šope, drugo je prodal zijalom, ki so prišla past radovednost, ker jih je zanimalo, kakšno darilo bo otrok dobil.
Leta 1971 sem se moral posloviti od otroštva. Odšel sem v Ljubljano, na gimnazijo. Iz naše vasi sem bil prvi, ki ga je doletela ta čast. Po eni strani so bili vaščani nevoščljivi, po drugi strani pa so bili do mene zelo prijazni. Prerokovali so mi vse mogoče, kar naj bi me v 'velemestu' doletelo. Sprva je bilo mišljeno, da bom bival v internatu, pa je v mojo usodo posegel stric. 'To pa ne!' je vzrojil, ko sta z ženo prišla na nedeljsko kosilo. 'Klemen bo stanoval pri gospe Dragici, ki je vdova po mojem najboljšem prijatelju!' Starši se mu niso želeli zameriti, pa so pristali. Ko le ne bi! Živela je za Bežigradom, v bloku, v katerem se je vsak od stanovalcev pozimi grel po svoje. Gospa Dragica je imela v kuhinji, kjer je tudi spala, štedilnik na drva. Poleg stanarine so starši skrbeli tudi za zadostno zalogo drv. A je bila ženska prefrigana! Kurila je le v dopoldanskem času. Takrat je odprla vrata tudi v spalnico, kjer sem bival jaz. Ko sem se ves premražen vrnil iz šole, je bilo v njej že zelo hladno. Če sem jo prosil, da v štedilniku kuri tudi popoldne in zvečer, se je razburila. 'Potem pa bo težak zrak in ponoči ne bom mogla spati,' je sitnarila. Doma si dolgo nisem upal povedati, v kakšnih razmerah se učim in tudi spim. Umival sem se v mrzli vodi, ker je bil bojler na elektriko, ta pa je bila zelo draga in bi jo moral še dodatno plačevati. Tisto zimo sem spal oblečen. Še dobro, da mi je babica spletla kar nekaj parov volnenih nogavic, da nisem zmrznil. Naslednje šolsko leto sem se uprl in sem odločno vztrajal, da grem v internat. Prišel je stric in se z mojo mamo, ki se je postavila zame, na smrt sprl. Dejal je, da sem razvajen pamž, ki ne ceni njegove dobrote.«
(Konec prihodnjič)