Druga kariera Darka Đurića (1)

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. januar 2024 / 15:33

»Leto 1989: napovedano mi je bilo, da bom odvisen od drugih, da ne bom hodil, ne bom plaval, ne bom vozil avta. Leto 2023: obiskal sem štiri kontinente, več kot 10 držav in prevozil 40 tisoč kilometrov. Nauk zgodbe: če si drzneš iti proti toku, se zagotovo povrne. Pomembno: samemu mi seveda ne bi uspelo. Ne bi mi uspelo brez bližnjih pa vseh tistih, ki so verjeli vame, in tudi vseh tistih, ki niso in so mi dali motivacijo, da dokažem svoj prav.« To je zapis Darka Đurića, nekdanjega parašportnika, plavalca, ki se je rodil brez obeh spodnjih okončin in ene roke. Pred leti smo lahko večkrat brali o njegovih športnih uspehih in življenjskih podvigih. Med plavalci invalidi je med drugim postal večkratni svetovni in evropski prvak, dosegel je tudi svetovni rekord. Pred tremi leti in pol, ko je bil star trideset let, je obrnil nov list v življenju in se odločil zaključiti uspešno športno pot.

»To je bila pravilna odločitev. Dosegel sem, kar sem lahko, motivacije za nadaljevanje nisem imel več. V času koronavirusa sem bil kar nekaj časa brez treninga v bazenu in ga nisem pogrešal, kar je bil tudi znak, da to ni več to,« je povedal na začetku najinega pogovora, v katerem sva se osredotočila predvsem na njegovo drugo kariero in iskanje lastnih limitov. Kljub svojim telesnim omejitvam ves čas premika meje mogočega.

Ostaja povezan s športom, z letošnjim letom znova nekoliko bolj. »Kmalu po koncu kariere sva s športnim terapevtom Gregom Nahtigalom ustanovila zagonsko podjetje, ki razvija digitalne rešitve v fizioterapiji. Najbolj sem bil osredotočen na to. Kariera po karieri je vedno zanimiva. Moram reči, da so bila moja leta po karieri zelo intenzivna. Aktivnost ni nič padla, počel sem še več stvari kot prej. K temu so zagotovo pripomogli tudi moji športni dosežki, saj sem že takrat pokazal, da se da, da marsikaj zmorem. Novo leto je prineslo nekaj sprememb. Umikam se namreč iz zgodbe FroomCare, saj bom svoj čas namenjal razvoju paraodbojke in aktivnejšemu motivacijskemu nastopanju. V paraodbojki sem že bil dejaven. V letu 2021 sem bil vodja delegacije na evropskem prvenstvu v Turčiji. Pomagam reprezentanci, tako ženski kot moški. Upam, da se ženska reprezentanca v odbojki sede uvrsti na letošnje paralimpijske igre v Parizu. To je eden večjih ciljev. Ob koncu leta je reprezentanco prvič nagradilo Društvo športnih novinarjev Slovenije. Na prireditvi Športnik leta je bila razglašena za najboljšo ekipo med športniki invalidi. To je dobra novica za parašport, da je prepoznan kot enakovreden. Parašport do leta 2012 pri nas ni imel kakšne medijske podpore. Preskok so prinesle paralimpijske igre v Londonu, od takrat pa smo na nekako isti ravni. Želimo si enakovrednejše obravnave. Koraki naprej so, a morda za nas prepočasni. Tudi športniki invalidi trdo trenirajo za uspeh, pa se morajo še v letu 2024 boriti za medijski prostor. To ni ravno najboljše,« se je dotaknil položaja športnikov invalidov.

Šport mu je dal veliko, in kot pravi, je ukvarjanje z njim za invalide zelo pomembno – z več vidikov, ne samo športnega.

(Se nadaljuje)