Štefanovo

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 31. december 2023 / 09:37

Šestindvajseti december je god svetega Štefana, ki je sicer zavetnik kamnosekov, priprošnjik pri glavobolih in zavetnik konj. Tega o kamnosekih in glavobolu niti nisem vedela, zelo dobro pa na Slovenskem poznamo sv. Štefana kot zavetnika konj. Cerkev v naši majhni vasi je posvečena prav njemu, Štefanu. Da je to praznik na vasi, ki se začne z mašo, je seveda jasno. Slovesno pritrkovanje zvonov ljudi vabi, naj pridejo, in pevci mašo v podružnični cerkvi polepšamo. Ljudje lahko vzamejo blagoslovljeno vodo in sol, ki jo potrosijo po svojih njivah in travnikih. V cerkvi je več lesenih konjičkov, ki jih ljudje za srečo in priprošnjo nosijo okrog oltarja. Spomnim se, da je pred leti eden od naših otrok večkrat nesel konjičke okrog oltarja, da bi mu kupili računalniško igrico. Nismo mu je kupili in danes pravi, da je bilo tako prav. Ko se s pevci srečamo pri nas doma in se malo poveselimo, vsako leto skozi okna opazujemo čredo konj, ki se vrača od blagoslova konj v sosednji vasi. Kako smo bogati in veseli, da živimo na vasi, kjer vsi ti običaji še vedno živijo. Seveda je vse skupaj precej bolj sproščeno, ker je dela prost dan.

In to je drugi razlog in pomen za praznovanje Slovencev. Šestindvajsetega decembra je dan samostojnosti in enotnosti, ko se spominjamo in praznujemo razglasitev rezultatov plebiscita pred 33 leti. Tedaj je 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev odločilo, da želi živeti v samostojni in neodvisni državi Sloveniji. Za slovenski narod je to tretji plebiscit v njegovi zgodovini. Prvi je bil beneški plebiscit leta 1866. Drugi je bil koroški plebiscit leta 1920. Nobeden od teh Slovencem ni prinesel nič dobrega. V Benečiji in Reziji je sledilo močno poitalijančevanje, na Koroškem germanizacija. Pri tretjem plebiscitu leta 1990 smo vedeli, kaj hočemo. Proti samostojni državi so glasovali prebivalci drugih narodov, ki so živeli v Jugoslaviji. Normalno, do tedaj smo prosto prehajali iz ene republike v drugo, meje so bile le navidezne. Potem se je bilo treba odločiti, kje boš živel in katero državljanstvo boš sprejel. Imam veliko virov, dokumentov, brošur, spominskih izdaj, letakov in posebnih knjižic, ki so jih različne institucije izdale ob obletnicah plebiscita. Objavljena je izjava, razglas, pisma navdušenja in čestitke Slovencev iz tujine, spominske kuverte, uradni rezultati. Zelo mi je všeč plakat, kjer na dveh rokah stoji dojenček, spodaj pa je pripisano: »Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti.« Tedaj smo bili enotni. Danes smo lahko enotni v športu, ob nesrečah si nesebično pomagamo, že pri kulturi pa bi se zataknilo.

Šestindvajseti december je tudi dan za koncerte. Najlepši so božični. Ljudje smo veseli, ko nas glasba še malo bolj odmakne od tuzemskih skrbi, ko nas vsaj za hipec lahko odnese.

Tako jaz praznujem 26. december. Le kako ste ga vi?