Kot otrok sem bila »gavnar«

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: GG Plus / torek, 26. december 2023 / 13:28

Pred kratkim je postala prva častna občanka v občini Gorenja vas - Poljane, prejšnji konec tedna se je v Engelbergu okitila s srebrno in bronasto medaljo, ob pogovoru z njo pa iz drobnega bitja veje neka posebna vilinska energija. Ema Klinec je dekle, o katerem bodo slovenski in svetovni mediji zagotovo še veliko pisali.

Ema Klinec si je natrpanemu urniku navkljub vzela čas za pogovor za naš časopis.

Ema, čestitke za naziv častna občanka.

Hvala. V čast mi je in super se mi zdi, da sem priznanje lahko prevzela v živo, saj ravno takrat nisem imela tekem. Sem pa imela tremo, kaj naj povem prisotnim v dvorani, potem sem pa kar »iz glave« govorila. Zahvaljujem se, da so me občani prepoznali kot kandidatko za to priznanje, vsem, ki me podpirajo, trenerjem, družini, fantu, navijačem. Sezona se je ravno dobro začela, za mano pa je lepo in uspešno leto, ki ga še ni konec. Trudili se bomo, da bomo v Poljansko dolino prinesli čim več medalj. Veliko sem v Poljanah, ob večerih grem po navadi na sprehod, sosedi in vaščani me velikokrat ustavijo in mi zaželijo srečo na tekmah.

Živite torej v Poljanah. Kako se spominjate svojega otroštva?

Veliko sem v Poljanah, veliko tudi pri fantu v Dupljah. Vaščani me poznajo že od malega, vedo, kakšna sem bila, da sem bila večino časa s fanti, na rolerjih, brcali smo žogo. Bila sem »gavnar«, veliko je bilo vragolij. Spominjam se, ko sem z rolerji čez staro brv v Poljanah tako drvela, da se je zaslišalo. Vsi so vedeli, kdaj se peljem čez. Malo klančka je bilo in zadnja deska je bila obrnjena malce navzgor, pa me je kar odneslo, tam sem kar veliko preskakala. Imela pa sem še eno skakalnico, narejeno iz lesa. Tista se je dala postaviti na cesto in se je tudi kar precej slišalo. Pri treh letih sem za rojstni dan dobila rolerje, po hiši sem rolala in je bilo, kot bi imela obute čevlje.

Pe vedno radi igrate nogomet?

Kot otroci smo bili ves čas zunaj, ogromno smo igrali nogomet. Še vedno bi se rada preizkusila v kakšni ligi, ker se mi zdi, da bi mi kar šlo. Poleg tega mi je všeč, da si še bolj svoboden. Tudi v reprezentanci smo ga veliko preigrali za ogrevanje, zdaj pa igramo nožno odbojko, ki je tehnično še zahtevnejša, ampak je lepo videti. Veliko jo igramo, nikoli ni dolgočasno, žoga se vsakokrat drugače odbije.

Ste si po velikih uspehih prejšnje sezone kaj odpočili?

Po sezoni sem šla za tri dni smučat v Dolomite, ker med sezono nimamo časa za smučanje. Tam je bilo pravljično. Že četrtič sem bila tam, rada se vračam. Del poletne sezone sem namenoma izpustila, saj se mi je zdelo pomembno, da naredim dobro osnovo za zimo. Vsak uspeh bi človek rad ponovil oziroma presegel. Dokler ne zaključiš kariere, si vedno tak, da ko narediš dva ali tri slabe skoke, si živčen, a tudi neuspehi so del športa in te ženejo naprej, da si lahko še boljši. Ko je treba, se ozrem nazaj in se zavem, da sem veliko dosegla in da moram gledati naprej.

Ste zadovoljni z začetkom sezone?

Začetek sezone je bil po pričakovanjih, vedela sem, da potrebujem kdaj kakšno tekmo več, da se utečem. Vem, da na treningih dobro skačem, določene malenkosti skušamo popraviti pri tehniki in opremi, bomo videli, kako bo šlo v Engelbergu. Dobro se počutim, kar je dobra osnova, za vrhunski rezultat moraš pa biti v vrhunski formi in tudi vse se mora iziti. (Ema je v Engelbergu stopila na drugo in tretjo stopničko, op. a.)

Sezona se je torej šele dobro začela, pred vami je novoletna turneja, potem kmalu potujete na Japonsko. Kako naporno je menjavanje časovnih pasov?

Enkrat sem zamenjala tri časovne pasove v zelo kratkem času. Bila sem še mladinka, najprej smo bili v Ameriki, nato smo šli v Slovenijo in nekaj dni kasneje na Japonsko. Eden od novinarjev me je vprašal, ali sploh vem, koliko je ura. In sem mu rekla, da vem, če pogledam na uro. Ko si mlajši, to lažje preneseš. Nisem še stara, ampak sem pa starejša. Moram kar veliko gledati na regeneracijo, ko vem, da sem že dobro potrenirala. Velikokrat se pokaže, da telo potrebuje počitek, na tekmah na primer že korakov narediš 15 tisoč na dan.

Pri vrhunskih imenih na področju smučarskih skokov, kot sta recimo trenutno Stefan Kraft in tudi vi, mora veliko not delovati v sozvočju. Nadarjenost, trener, trdo delo. Vrhunski rezultat verjetno prinese le vrhunska podpora …

Skoki so zelo zanimiv šport, saj vse stvari težko načrtuješ in jih tudi težko obrazložiš. Kot neka umetnost je dobro skakati, še večja pa potem te dobre skoke vzdrževati, kot na primer to trenutno dela Stefan Kraft. Sicer pa se to, kako pomembno je sozvočje več dejavnikov, lepo vidi pri slovenski ženski reprezentanci, ki od nekdaj velja za zelo močno ekipo, nikoli pa ni prišlo do preboja, kot se dogaja zadnja leta, ko je trener Zoran Zupančič. Postavil je določene temelje, ki držijo in jih iz leta v leto še nadgrajujemo. Vedno znova zna poskrbeti, da je med tekmovalkami dobro vzdušje, da smo med seboj povezane, da rade pridemo na trening in damo vse od sebe. V ekipo vlaga ogromno energije in tudi svojega življenja, da smo lahko vse že pokazale res veliko in svoj potencial uresničujemo. Če kdaj povzdigne glas, ga upravičeno. Je pa zelo premišljen, stvari vidi zelo široko in ima ogromno znanja. Sodeloval je že z mnogimi tekmovalci in zato hitro opozori, če vidi, da gredo stvari v napačno smer. Če si v tistem trenutku to priznaš, lahko hitro odreagiraš in ti na koncu ni žal.

V lepih spominih ostajata tudi vaša trenerja Miro Pivk in Jernej Kumer.

Res je, Miro me je treniral od šestega do desetega leta, do 60-metrske skakalnice. Bila sem zelo živahna. Spomnim se, da mi je nekoč, preden me je v Poljanah pred hišo zložil iz kombija, rekel, da če se bom naslednjič tako obnašala, ne bom več smela trenirati. Od takrat ni imel več težav z mano, ker so mi treningi preveč pomenili. Ko je včasih snežilo in mi je ati rekel, da ne bomo šli v Žiri, sem toliko časa sitnarila, da smo šli. Mislim, da mi je neko zmagovalno miselnost dal prav Miro, malce sem je že imela v sebi, a imam občutek, da mi je že v otroštvu dal vedeti, kam naj ciljam. V letih pod vodstvom Jerneja Kumra pa sem delala tako lepe skoke, da sem šla lahko pri 13 letih na 120-metrsko skakalnico, kar je bilo res zgodaj. A sem to lahko naredila, ker nisem imela težav. Šla sem daleč in tudi tiste priprave, ko sem prihajala v reprezentanco, so bile vrhunske. Jernej mi je rekel, da mi je pustil, da sem se igrala na skakalnici, in za to sem mu še vedno hvaležna.

Vam je rekord iz Vikersunda prinesel največje veselje doslej?

Seveda sem ga bila neizmerno vesela, a težko ga je primerjati z naslovom svetovne prvakinje v Oberstdorfu. Za tekmo v Oberstdorfu sem živela. Nekdo, ki me ne pozna, bi mogoče vprašal, od kod sem zdaj to »privlekla«. Ampak natanko se spomnim, kako sem ta skok vizualizirala, spomnim se, da sva imeli s sestro Barbaro takrat »pinky promise« (zaklepanje mezinčkov dveh oseb, da se označi, da je bila obljuba dana, op. a.) in sva rekli, da se bo želja nekoč uresničila. Barbari sem poslala to fotografijo, ona nazaj rokici mojih nečakov, naslednji dan sem zmagala. Tisti dan je bila neka vsemogočna energija; če ti je nekaj namenjeno, se zgodi. Na olimpijskih igrah je bilo podobno, takrat nisem bila favoritinja, dobro sem skakala, ampak je pač nekaj zmanjkalo.

Znano je, da morajo skakalci paziti na prehrano. Kakšni so vaši dnevni obroki?

Za zajtrk denimo pojem dve jajci, za kosilo tuno, malce zelenjave in riža, za večerjo skuto z medom. Vmes pa kakšno kakovostno energijsko ploščico, kdaj tudi čips, pa kak sirov burger si na naših poteh s tekme na tekmo privoščim. Včasih bi lahko dali vanje kakšno kumarico več. (smeh)

Stari ste 25 let, pred vami je še veliko načrtov, svetovno prvenstvo v Trondheimu, olimpijske igre v Cortini?

Veselim se vseh nadaljnjih preizkušenj, me pa zanima, kako bom gledala nanje v prihodnjih letih. Zdaj smo kot v nekem majhnem mehurčku. Mislim, da zelo veliko doživimo, pa tega niti nimamo časa dojemati. Moj fokus so olimpijske igre v Cortini, v naslednji sezoni je svetovno prvenstvo v Trondheimu. Trenutno je vse podrejeno dobrim treningom, regeneraciji, po teh prelomnicah pa bo odvisno, kako dobro bom telesno pripravljena, kakšni bodo interesi. Želim si, da bi kariero zaključila na vrhuncu.