Piina največja ljubezen je glasba

Dvajsetletna Pia Kladnik iz Cerkelj na Gorenjskem goji ljubezen tako do glasbe kot tudi do študija laboratorijske biomedicine, uživa v organiziranju koncertnih dogodkov, pred kratkim pa je luč sveta ugledala njena druga skladba z naslovom Lahka kot pero.

Vedno znova jo navdihujejo zgodbe ljudi, ki jim glasba pomaga pri premagovanju fizičnih in psihičnih stisk, pravi mlada Gorenjka, ki zdaj z družino živi v Cerkljah, nekaj časa pa je živela tudi v Utiku pri Vodicah. »Glasbeniki imamo posebno moč. Z lastno ustvarjalnostjo pomagamo sebi in drugim, ki v naši glasbi najdejo tolažbo, in to je nekaj osupljivega. Kljub zahtevnemu študiju je moj vsakdan prepleten z glasbo, bodisi z ustvarjanjem lastne glasbe, načrtovanjem svojih koncertov ali poslušanjem podkastov in obiskovanjem koncertov slovenskih in tujih glasbenikov. Za slednje bi lahko rekla, da mi predstavlja tako rekoč izobraževanje in raziskovanje dobre glasbe, da s tem tudi sama postajam vedno boljša.«

Kdaj ste odkrili svoje veselje do glasbe?

Pojem, odkar pomnim. Veselje sem kazala že kot majhna punčka. Že v vrtcu se je videlo, da rada nastopam. Kar koli smo pripravljali, vedno sem sodelovala. V osnovni šoli sem pela v otroškem in mladinskem šolskem zboru, potem pa sem se vpisala na Srednjo šolo za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo v Ljubljani in imela srečo, da je učiteljica za slovenščino zelo podpirala udejstvovanje na kulturnem področju. Tako smo organizirali kar nekaj šolskih prireditev, na katerih sem z veseljem sodelovala. V srednji šoli sem vodila tudi šolski radio.

Ampak enkrat se je zgodil tisti preskok, ko ste se občinstvu predstavili kot pevka.

Z osmimi leti so me vpisali k solopetju in tedanja mentorica me je kar hitro postavila na oder. Ti odri sploh niso bili majhni. Nastopala sem na Čarobnih dnevih po Sloveniji, kar mi je dalo veliko odrskih izkušenj. Lani pa sem prvič organizirala svoj samostojni koncert in izdala prvo avtorsko skladbo z naslovom Iskrica.

Inštrumenta pa niste nikoli igrali?

Ne, moj edini inštrument je moj glas.

Po desetih letih ste občinstvu predstavili prvo pesem?

Za 18. rojstni dan sem si zaželela svojo pesem in jo tudi izdala. Zdaj pa je tu že moja druga avtorska pesem z naslovom Lahka kot pero. Pa tudi že nova, tretja nastaja …

Kdo pa vam piše glasbo? Besedila pišete sami?

Za prvo pesem sem napisala besedilo sama, glasbo sva spisali z mentorico Leo Bartha Pesek, aranžma pa je delo Boštjana Grabnarja. Pri ustvarjanju druge skladbe pa sem že poznala producenta Črtomirja Potočnika, ki je tudi kitarist v moji zasedbi na koncertih. Priložnostno imam namreč skupino, ki me spremlja na nastopih oziroma koncertih. Do danes sem organizirala že kar šest samostojnih koncertov. S Črtom sva se glasbeno zelo hitro ujela. Pokazala sem mu več svojih besedil in izbral je Lahka kot pero. Začela sva ustvarjati. Med nama je nastalo močno zaupanje, kar se zelo lepo odraža v pesmi, saj je z glasbo in aranžmajem obogatil moje besedilo, ki je dobilo še globlji pomen. Začuti se, da pesem »poje« mene. Za to sem mu iskreno hvaležna, saj me posluša in sliši ter moje misli in občutke prelije v glasbo.

O čem pa pripoveduje nova pesem Lahka kot pero?

Pesem govori o tem, da je težko ostati sam, ko te nekdo pusti na cedilu, in da včasih ne razumeš ljudi, zakaj odhajajo in se vračajo v tvoje življenje, zakaj ne morejo le ostati. O tistih ljudeh, ki so ostali, pa stalno razmišljamo in jim lahko vsak dan rečemo hvala, ker so, pa se nam zdi, da je to premalo. Črt je zanjo napisal glasbo, aranžma in miks sta tudi njegovo delo. Končni miks in master pa je delo Jana Baruce. Spremljevalne vokale za pesem sta posneli moja mentorica Lea Bartha Pesek in prijateljica Špela Jezovšek - Stella. Za omenjeno skladbo sem posnela tudi videospot, ki si ga že lahko ogledate na YouTubu. Izredno sem ponosna in hvaležna, da je videospot posnel in režiral Perica Rai s svojo ekipo Mediaspot. Premiero je pesem nedavno doživela na lokaciji snemanja videospota, v Gostilni Pod Krvavcem, s prekrasnim koncertom, za kar sem tudi izredno hvaležna.

Nova pesem, pravite, pa tudi že nastaja. Nam lahko že kaj več zaupate o njej?

Bo drugačna, kot je Lahka kot pero. Ritem bo hitrejši, delamo energično rokovsko pesem. Dodali bomo nekaj modernega pridiha s kakšnim posebnim inštrumentom, vendar naj za zdaj to ostane skrivnost.

Od kod črpate navdih za svoje pesmi?

Najbolj me navdihnejo zgodbe ljudi. Navdih dobim tudi iz lastnih izkušenj ali izkušenj ljudi, ki me obkrožajo. Včasih pogledam kakšen dober film, preberem dobro knjigo in potem se porodijo ideje. Morda niti ne vem, kdaj se mi utrne kakšna misel. Lahko se zgodi mimogrede in jo hitro zapišem. Včasih sta inspiracija veselje, sreča, spet drugič žalost ali upanje.

Rokovska pesem – vas torej vleče bolj v rokovske glasbene vode?

Moj stil je sicer bolj pop petje, vendar imam rada zvok rokovske kitare z malce več bita. Ta svojevrstna divjost mi je všeč. Zdi se mi, da je ta trenutek v Sloveniji zelo malo kombinacij, da sta v ospredju rokovska kitara in ženski vokal. Zadnje čase me izredno navdihuje tudi kombinacija električne kitare, ki jo nežno umiri violina. Skozi pevsko izobraževanje sem se srečala že skoraj z vsemi žanri – od opere do džeza, popa ... Izredno mi je zanimivo kombinirati različne glasbene žanre. Trenutno pa sem res v bolj pop-rok glasbenih vodah, vendar se prepuščam. Bom videla, kam me bo glasbena pot peljala.

Kje največ nastopate? So to dvoranski odri, lokali, butični koncerti?

Prvi koncert sem imela v Hiši na travniku v Domžalah. Organizirala sem ga sama. Za zdaj mi je to še v veselje. To je potem res nekaj mojega, osebnega; in ljudem, ki so okoli mene, sem res hvaležna, da me sprejemajo tako, kot sem. Moje občinstvo ima rado koncerte v manjših prostorih, v bolj intimnem vzdušju, ko lahko sedijo, kaj popijejo in uživajo v večeru. Moji samostojni koncerti so potekali še v Gostilni Pod Krvavcem, v Rozki na Krvavcu ter v Baru Liber v Metliki. Kot solistka na povabila ali kot članica pevskega zbora RTV pa sem nastopala že tudi v Cankarjevem domu, Slovenski filharmoniji, na RTV-ju ...

Kaj poleg svojih pesmi še prepevate?

Slovenska glasba mi je zelo blizu, sem njena velika oboževalka. V repertoarju se sprehodim od zimzelenih do modernih pesmi, tudi kakšno pesem Siddharte smo že priredili za moj koncert. Poslušalci večkrat rečejo, da ne vedo, kaj od mene pričakovati, in potem se jim zdi strašno zanimivo, ko odpojem kakšen rokovski komad, saj od nežne punce – kakršna delujem na prvi pogled – tega ne bi pričakovali.

Ste kdaj peli narodnozabavno glasbo?

V preteklosti sem se srečala tudi z narodnozabavno glasbo. Redno sem nastopala na prireditvah Podarim ti pesem v Cerkljah in spomnim se, kako sem takrat iskala nekaj, s čimer bi nastop približala ljudem. Tedanja mentorica mi je priložnostno uredila narodnozabavno skupino in dve leti zapored sem se predstavila na omenjenem koncertu v narodni noši, z narodnozabavno skladbo. Ob tem lahko povem, da sem zelo ponosna na našo družinsko dediščino, ki jo mama vestno ohranja, prav vsi imamo namreč narodne noše. Ko sem bila stara dve leti, so me že oblekli v nošo – in od takrat dalje smo vsako leto del povorke na Dnevih narodnih noš v Kamniku. Lahko rečem, da ima tudi ta glasba prostor v mojem srcu.

Bi od glasbe živeli, če bi se dalo?

Z veseljem, a za zdaj je to moja ljubezen in moja energija ob študiju. Gojim enako mero ljubezni do biomedicine, do laboratorija in raziskav. Opažam pa, da je veliko glasbenikov z medicinsko izobrazbo. Kot kaže, gre to z roko v roki. Bom pa videla, kaj bo prinesla prihodnost. Vsekakor bo glasba vedno velik del mene, saj se skoznjo lahko izražam, se smejim, jokam … Glasba poveže lepe in zanimive ljudi, glasba zdravi, glasba je življenje.