Po uresničenih sanjah še knjiga
Pred kratkim je izšla knjiga Uresničene sanje, v kateri je Marko Vuk iz Medvod opisal deset let potepanj z jadrnico Daddy's Dream.
Na morju sta vsako leto preživela dva in pol do tri mesece. Trase sta izbirala po neki naravni logiki in iz leta v leto rasla v znanju in izkušnjah.
Marko Vuk je uresničil sanje o svobodi na valovih pod jadri. Skupaj z ženo Marino je v desetih letih preplul šest morij na območju sedmih držav. Plula sta po vseh mogočih lukah Sredozemlja, kjer vsak kamen pove zgodbo o tisočletni zibelki zahodne civilizacije. O tem je napisal knjigo, ki ima 343 strani. Fotografije zanjo, skupaj jih je okrog sto, je prispevala njegova žena, ki je opravila tudi neke vrste uredniško delo.
»Sanje so se uresničile z načinom življenja, ker sva si vzela ta čas in ga preživela na ta način. Sploh nisem razmišljal, da bi napisal knjigo. To je prišlo spontano, po tem, ko sem te sanje že nekako zaokrožil. Res pa je, da je knjiga na neki način pika na i tem sanjam, lep zaključek tega življenjskega obdobja. Zaznamujejo jo potopisne refleksije, srečanja z zanimivimi ljudmi, napeti trenutki, življenje na barki, odnosi v posadki in zabavne anekdote. Gre za kombinacijo navtike in potopisa,« je pojasnil Marko Vuk.
V uvodu knjige je zapisal, da imamo vsi sanje, hrepenenja, ki jih živimo v svojem fantazijskem svetu. »Če imamo srečo, da jih lahko uresničimo, se zdi, kot da smo s tem uresničili tudi svoj življenjski cilj – tisto, kar v duši, ko se zazremo vase, resnično šteje. Moje sanje so bile, da bi imel jadrnico, s katero bi se, prost pritiska časa, potepal po Sredozemlju. Dobro se spomnim, kdaj so se moje sanje rodile v tako jasni obliki. Bili so prvomajski prazniki leta 2002. S prijatelji smo v Franciji najeli motorno barko, s katero smo en teden potovali po prekopu Canal du Midi. Z ženo sicer jadrava že nekje od leta 1988. V glavnem so bila to jadranja po Jadranu, čartersko najemanje bark. Okrog deset let smo imeli skupno manjšo barko s prijatelji, ki pa ni bila izdelana tako, da bi si z njo upal iti na širna morja. Takrat sem vedno sanjal o tem, da ko se bova upokojila, si bova pa vzela čas za jadranje po Sredozemlju in takrat na barki živela. Da bi te sanje dobile tudi možnost uresničitve, je treba imeti ustrezno znanje in izkušnje, podporo žene, čas in seveda barko. Leta 2009 so se začele uresničevati. Kupila sva primerno barko in jo splavila.« Izbrala sta jadrnico tipa Sirius 32 DS dolžine slabih deset metrov. Izdelujejo jo na severu Nemčije in je bolj skandinavskega tipa. Dala sta ji zanimivo ime: Daddy's Dream, po slovensko Očkove sanje.
Na morju sta vsako leto preživela dva in pol do tri mesece. Trase sta izbirala po neki naravni logiki in iz leta v leto rasla v znanju in izkušnjah. »Prvič – takrat še nisva bila upokojena – sva plula po pristaniščih v severni Italiji in nazaj po drugi strani Jadrana. Ko se človek odloča za plovbo zunaj Jadranskega morja, so nekako naravna izbira Jonski otoki Grčije. To območje je nam najbližje in ima zelo stabilne vremenske pogoje. Ko postaneš bolj samozavesten, greš naprej. Nadaljevala sva okrog Peloponeza, čez Tirensko in Ligursko morje vse do Marseilla in še naprej do ustja reke Rone. Ob vrnitvi sva obplula tri velike sredozemske otoke: Korziko, Sardinijo in Sicilijo. Načrtovala sva pluti še do Turčije, a so se geopolitične razmere takrat zapletle, tako da sva to opustila. Izbrala sva raje Kiklade in Severne Sporade v Grčiji. To so območja, znotraj katerih sva jadrala: šest morij in sedem držav. Sva pa bila dosti temeljita. Obiskala sva večino pristanišč – in teh je res veliko,« je opisal.
Marina je poudarila, da ji je bilo zelo pomembno tudi spoznavanje dežel. »Največ sva jih spoznavala tako, da sva pokrajino in mesta opazovala z morja. Najlepši pogled na obmorska mesta je prav z morja. Kar se je dalo, sva obhodila peš. Imela sva tudi zložljivi kolesi, tako da sva nekaj, pa ne tako veliko, tudi prekolesarila. Na več krajih sva najela avtomobil in se odpeljala v notranjost. Včasih sva uporabila tudi lokalni prevoz. Meni osebno je več pomenilo raziskovanje dežele kot samo plutje.« Videla sta veliko lepega in zanimivega. Kar dvakrat sta plula mimo nasedle križarke Costa Concordia, ob obisku Malte sta na Gozu še imela priložnost občudovati znamenito Azurno okno, ki ga je tri leta kasneje podrlo morje, pri grškem otoku Skopelos in še prej pri Antibesu v Franciji sta bila priča trombi ...
Ko sta zaključila projekt, sta se jadrnico odločila prodati. Imata namreč še veliko drugih interesov, ki jima jih v času, ko sta plula, ni uspelo uresničiti. Med njimi je tudi plutje po rekah. Letos so pluli po kanalih Francije. Daddy's Dream pa je odšla h kupcu v Nemčijo.