Pekel v Gazi

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / petek, 24. november 2023 / 10:31

V časopisu Gorenjski glas (petek, 20. oktobra 2023) sem na strani 13 prebral članek novinarja Miha Nagliča Pekel v Gazi. Na to lepo mesto imam veliko zanimivih spominov. Kako in zakaj ...

Vrniti se moram 62 let nazaj, v leto 1961, ko sem odšel na služenje vojaškega roka v Skopje. V naboru za služenje vojaškega roka sem bil glede na mojo izobrazbo določen za voznika motornih vozil. S pozivom na služenje vojaškega roka sem se moral dne 24. 3. 1961 javiti v vojašnici avtocentra v Skopju. V šolskem centru so nas učili vožnje motornih vozil. Po treh mesecih in uspešno opravljenem izpitu za voznika motornih vozil sem kot inštruktor vožnje motornih vozil ostal v avtocentru. Leta 1962 sem bil na izboru izbran kot voznik motornih vozil v 13. izmeni od 28. 5. 1962 do 16. 12. 1962 v odredu JLA v sestavi UNEF – mirovne sile pri ZN v Egiptu na Sinaju.

Po enem mesecu priprav v ljubljanski vojašnici v Zagrebu se je formiral odred po četah. Razporejen sem bil v tehnično četo kot voznik motornih vozil. Konec maja smo iz ljubljanske vojašnice s spremljavo vojaške godbe odkorakali na železniško postajo v Zagrebu. Čez Delnice smo prispeli z vlakom v pristanišče na Reko in se vkrcali na potniško ladjo Jugoslavija. Po petih dnevih plovbe po morju smo se izkrcali v pristanišču Port Said v Egiptu. Po izkrcanju v pristanišču Port Said smo se vkrcali na vlak, ki nas je po afriški strani Sueškega prekopa pripeljal do mesta Ismail, kjer smo prečkali Sueški kanal in prešli iz Afrike v Azijo na Sinaj. Z vlakom smo se peljali mimo postaje El Ariš približno pet kilometrov, kjer se je vlak ustavil nasproti našega bodočega centralnega taborišča. Izstopili smo z vlaka in po zboru odreda v glavnem kampu z imenom El Ariš so nas po kratkem pozdravu po enotah nastanili v barake. Prvič po šestih dneh potovanja. Končno sem spet legel v normalno posteljo. Komaj sem dojel, kaj se mi dogaja. Poskušal sem zaspati, pa mi stenice, za katere prej še vedel nisem, niso dale miru. Bolj ko sem razmišljal, manj sem razumel. Kakšni ambasadorji miru smo, koga branimo, Egipt ali Izrael, kdo je napadalec? Enote ZN, ki smo varovale nevtralno področje med Egiptom in Izraelom, smo bile: Brazilija, Indija, Kanada, Norveška, Švedska in Jugoslavija. Jugoslovanski odred je varoval najdaljši nevtralni koridor, med Egiptom in Izraelom. Zakaj je Egipt napadal Izrael? Lastil si je Palestino. S pretekom mandata Velike Britanije v Palestini 1948 so tam živeči judi ustanovili svojo državo Izrael. Na teritoriju nove države Izrael živijo pripadniki različnih nacionalnosti in vere. Države, ki mejijo na novonastalo državo Izrael, si jo lastijo in je ne priznajo. Država Egipt si je lastila del novonastale države Izrael in ga skušala z vojno zasesti. Vojno je izgubil Egipt, bil je poražen, izgubil je Sinajski polotok. S posredovanjem Združenih narodov se je Egiptu vrnil Sinaj. Mirovne enote smo varovale s pogodbo določen nevtralni pas med Egiptom in Izraelom, določen z resolucijo Združenih narodov.

Glavni vojaški kamp našega odreda El Ariš je bil zelo lepo urejen, do Sredozemskega morja nas je ločila približno 30 metrov visoka sipina peska, za njo širok pas palm, nato vroča peščena plaža, obala vse do Gaze. Do konca obzorja pa neskončno toplo Sredozemsko morje. Proti severu je na vzpetini nad našim kampom stal visok spomenik, na vrhu njega pa egiptovski orel z razprtimi krili. Spomenik stoji na mestu, kjer so v vojni, ko je Egipt napadel Izrael, po pripovedovanju ženski oddelek izraelske vojske poklale egiptovske vojake pri jutranji molitvi. Spomenik je bilo kaznivo fotografirati.

Štab našega odreda je bil nastanjen v nekdanji letni rezidenci družine Karađorđević, imenovani po ženi kralja Aleksandra Mariji – Marina. Med drugo svetovno vojno so se v rezidenci Marina zdravili ranjenci z jugoslovanskega bojišča. V bližini je pokopališče ranjencev, ki niso preživeli. V rezidenci štaba našega odreda sem bil samo enkrat. Zadolžen sem bil pripeljati električni agregat v štab odreda in ga po koncu srečanja z guvernerjem Sinaja pripeljati nazaj v kamp. Za delovanje električnega agregata je bil zadolžen vojak Slovenec, doma iz Trbovelj.

Moja prva naloga je bila prevoz hrane za odred iz centralnega skladišča Rafa. Skladišče v Rafaku, kot smo ga imenovali. Skladišče Rafa je bilo zgrajeno med drugo svetovno vojno za potrebe oskrbe angleških vojaških čet, če bi v slučaju preboja nemški Afrika korpus zasedel Egipt. Sedaj je centralno oskrbovalno skladišče s hrano, tehnično opremo, prevoznimi sredstvi, servisnimi delavnicami in bolnico za vse odrede v sestavi mirovnih sil – UNEF na Sinaju.

Druga naloga, ki sem jo opravljal, je bila oskrba kampa z vodo. S 4000-litrsko cisterno sem vodo natočil v mestu El Ariš in jo vozil v kamp, štirikrat, včasih tudi večkrat. Pred desetimi leti sem srečal vojaka šoferja iz 11. izmene. Pripovedoval mi je, kako bajno je zaslužil, ko je vozil vodo v kamp. Prekupčeval je s cigaretami iz kampa in jih prodajal po sedemkrat višji ceni v El Arišu, ko je natakal vodo v cisterno.

Najtežja naloga je bila oskrba dveh kampov v nevtralni coni, to je kampov El Amer in El Quseima. Zjutraj smo odšli iz kampa ob pol šestih s polno cisterno vode in kamionom s hrano. Vodo smo iztočili v prvem kampu El Amer, nato se odpravili v drugi kamp El Quseima. Do kampa smo prispeli okoli pol enajstih, tu smo imeli počitek in kosilo. Po počitku smo se zapeljali do vodnjaka pri porušeni letni rezidenci nekdanjega egiptovskega kralja Faruka. Pri tem vodnjaku smo napolnili cisterno, to vodo pa med vračanjem na dvajsetih mestih razdelili beduinom, ki so nas čakali ob poti nazaj v kamp. Da smo prišli do obeh kampov v nevtralni coni, to je El Amer in El Quseima, smo morali petkrat prečkati položaje egiptovske vojske. Na prehodih se je vedno kaj kompliciralo. Jugoslovanski odred je imel še tretji kamp, ki se je oskrboval z letali, to je bil Ras El Nagb.

Najzanimivejši moji vojaški doživljaji so bili, ko sem bil na tako imenovanem razpoloženju. Če se prav spominjam, sem bil 22-krat v Gazi ali pri Gazi. Gaza je bila nekakšna brezcarinska cona. V Gazo smo nosili razvijat filme, v Gazi smo si kupili civilne obleke za dopust v Libanonu. V Gazo smo hodili igrat nogomet. Iz Gaze sem pisal razglednice domov. Zakaj sem pisal razglednice bratu prav iz avtonomne pokrajine Palestine? Znamke so bile filatelistična redkost. Brat je bil filatelist in so mu znamke veliko pomenile. Bile so egipčanske s posebnim žigom z napisom Palestina. Ko smo se kot vojaki sprehajali po Gazi, nismo nikjer videli nobenega izraelskega okupacijskega vojaka niti mladeničev z zelenim trakom na glavi. V Gazi nisem videl nobene mošeje niti minareta. Počutil sem se kot doma. V Gazi je kot plačilno sredstvo veljal egiptovski funt.

Gaza je bila lepo sodobno evropsko mesto. To, kar se sedaj dogaja v mestu Gaza, je okupacija skrajno teroristične islamistične skupine Hamas pod patronatom ISIS. Mirovna pogodba, ki sta jo podpisala predsednik Palestine in predsednik Izraela pod pokroviteljstvom ZDA, je zagotavljala avtonomijo, trajen mir in sožitje v regiji. Skrajno zavržno in lažnivo je poročanje naših medijev in ministrov slovenske vlade o okupaciji avtonomnih pokrajin Gaza in Zahodnega brega reke Jordan. Kot pripadnik 13. izmene Jugoslovanskega odreda v enotah ZN UNEF na Sinaju sem redno spremljal v naših časopisih in televizijskih poročilih, kaj se dogaja z mednarodnimi odredi v sestavi UNEF na Sinaju. Tudi drugi napad Iraka, Sirije in Egipta na državo Izrael na dan, ko judje praznujejo svoj največji verski praznik jom kipur. Drugi napad Egipta na Izrael imenujejo jomkipurska vojna, tudi v tej vojni so bili zmagovalci Izraelci, ki branijo svojo domovino. Ambasadorji miru, kot smo se ponašali vojaki v sestavi ZN – UNEF, lahko tudi brezzobi tiger. Mirovni odredi ZN UNEF niso branili in obranili nevtralne cone med Egiptom in Izraelom, kar je bila naša dolžnost. Tako klavrno se je končala mirovna misija UNEF ZN na Sinaju.

Kako razumeti okupacijo Gaze in stalno raketiranje Hamasa iz Gaze na Izrael? Iz okupiranega ozemlja Izraela, tako poročajo mediji in ministrica. Kdo je okupator ... Počasi bo treba razumeti, da v primeru katastrofe v Gazi ne gre za nacionalni spopad dveh narodov. Tu gre za spopad islama s svobodnim svetom, dogaja se sveta vojna, džihad. Kje so sedaj prebivalci Gaze: druzi, kopti, kristjani, judi, muslimani in druge verske in nacionalne skupnosti? Do danes nisem zasledil v naših javnih medijih zahteve, naj teroristična organizacija Hamas brezpogojno takoj zapusti Gazo. Teroristična organizacija Hamas je napadla suvereno državo Izrael in sedaj se skriva v Gazi. Za svojo zaščito kot živi zid uporablja svobodne prebivalce Gaze, predvsem otroke, zato je največ žrtev med otroki. V medijih zasledim, da Izrael raketira taborišča. Od kod so ta begunska taborišča in kdo je v njih? Lahko je poročati našim medijem o raketiranju in obstreljevanju Izraela na Gazo. Pozabite pa poročati o raketiranju iz okupirane Gaze na Izrael. Vedeti moramo, da današnja vojaška tehnologija omogoča, da tisti trenutek, ko se izstreli raketa, zaznajo radarji ali sateliti raketo in točno lokacijo izstrelitve in takoj svoje orožje namerijo na izstrelitveno mesto rakete. O vojaški strategiji Hamasa je na RTV v Odmevih več povedal vojaški strokovnjak Božič. S svojimi doživljaji kot vojaka v odredu JLA na mirovni misiji ZN enote UNEF in današnjim videnjem katastrofe v Gazi sprašujem: kaj je okupacija, kje v Gazi so nameščene okupacijske sile Izraela, kakšna begunska taborišča so v Gazi, od kod so begunci? Za pojasnila se vnaprej zahvaljujem. Pozdravljam vse vojake in oficirje 13. izmene JLA na Sinaju.

Pa lep pozdrav!

Lovrenc Vojvoda, Bohinjska Bistrica