Ohranil je Veliko planino

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 24. november 2023 / 10:21

Pred dnevi so v dvorani na gradu Zaprice Medobčinskega muzeja Kamnik ob 110. obletnici rojstva Vlasta Kopača premierno predvajali dokumentarni film o tem za Kamnik tako pomembnem Slovencu. Avtorici filma sta Janja Železnikar in Andreja Humar Gruden.

Kamnik – Po tem, ko si je v začetku meseca v polni dvorani prvo občinstvo film najprej ogledalo v Kamniku, so ga včeraj predvajali tudi v kinodvorani Zadružnega doma v Kopačevih domačih Žireh. Risar, grafik, arhitekt, oblikovalec, alpinist, gornik, smučar, urednik, zbiralec, konservator, varuh naravne in kulturne dediščine je kasneje z družino živel v Ljubljani, od koder je bilo le dve uri vožnje s kolesom do Kamniške Bistrice, izhodišča za pohode v Kamniško-Savinjske Alpe, ki jih je tako ljubil. Ni bil Kamničan, a je neizmerno veliko naredil za Kamnik in njegove prebivalce. Prav to je bil tudi eden od motivov, da je dokumentarni film nastajal pod okriljem Medobčinskega muzeja Kamnik, pripravili pa sta ga muzejska sodelavka Janja Železnikar in mojstrica kamere in filmske montaže Andreja Humar Gruden.

Kot je povedala Janja Železnikar, je dokumentarni film eden izmed načinov, kako predstaviti bogato dediščino Vlasta Kopača, ki jo je po očetovi smrti v različne muzejske institucije v Ljubljani in po Gorenjskem razdelila njegova hči Mojca Kopač. Nudila je vso podporo in pomoč pri nastajanju dokumentarca. Žal je maja letos preminila. Po njeni smrti sta avtorici pri dokončanju filma sodelovali s Katjo Šturm, sorodnico po Vlastovi ženi Zori.

Vsestranski Vlasto Kopač

Približno uro in petnajst minut dolg film o Vlastu Kopaču ima dva dela, prvi je dokumentarni pregled o njegovem življenju ter delu in je zasnovan kronološko, v drugem pa spoznavamo pomen njegovega delovanja na Veliki Planini. Spremljamo ga od rojstva, skozi njegove šolske dni, gimnazijo, ki jo končal v Splitu, se po njej vrnil v Ljubljano, da bi študiral arhitekturo pri prof. Jožetu Plečniku. Bil je njegov študent in tudi zaposleni risar. V prve črte, skice, risbe in prve hribovske uspehe Vlasta Kopača je zarezala druga svetovna vojna, še pred njo je leta 1938 vstopil v komunistično partijo. Med vojno je delal za osvobodilno gibanje, risal je letake, prapore, čine, ponarejal dokumente, prepustnice, čeke …

Skozi prispevke, ki jih hrani arhiv TV Slovenija, v filmu spregovori tudi sam Vlasto Kopač, na primer o aretaciji in času, ki ga je preživel v koncentracijskem taborišču Dachau. Ko se je vrnil domov, so ga na dachavskih procesih procesirali njegovi lastni ljudje. Hribi so bili njegova večna ljubezen, zaradi njih je živel in preživel. Ob strani sta mu stali žena Zora Šerbak in hči Mojca. Po izpustitvi iz zapora ni smel imeti redne službe, vendar je delal. Leta 1962 se je le zaposlil na Zavodu za spomeniško varstvo, postal njegov ravnatelj in se leta 1969 uradno upokojil.

Avtorici sta v filmu skušali zajeti čim večje polje Kopačevega delovanja, čim več dogodkov, ki so vplivali nanj, čim več del, ki jih je ustvaril. V filmu o njem spregovorijo tudi ljudje, ki so ga poznali, se z njim družili, se ukvarjajo z njegovo poklicno dediščino. Največje, najbolj trajne in najgloblje pa so njegove sledi na Veliki planini, ki ji je posvečen zadnji del filma. Gre namreč za kamniško planino, tamkajšnjih pastirjev in ljudi, ki so z njim delili svoj čas, svoje zgodbe, legende, izročilo, predmete, znanje, pesmi in veselje. Prav zaradi njih si je verjetno prizadeval, da bi ohranila prvinsko, neokrnjeno podobo.