Drevesnica z dolgo tradicijo

Pri Zakotniku v Dorfarjah so živinorejsko-poljedelsko kmetijo povsem preusmerili v sadjarsko. Medtem ko ima drevesničarstvo že dolgo, skoraj stoletno tradicijo, zadnjih dvajset let pridelujejo tudi sadje in jagode. »Največji problem so vse pogostejše vremenske nevšečnosti,« ugotavlja gospodarica Maja.

Dorfarje – Na kmetiji Zakotnik, po domače se reče pr' Jeku, ima drevesničarstvo že dolgo tradicijo. Čez štiri leta bo minilo sto let, odkar so se na kmetiji začeli ukvarjati z vzgojo sadik sadnega drevja. Tudi sedanja gospodarica, Maja Zakotnik, ki je kot mlada prevzemnica pred desetimi leti prevzela kmetijo od svojih staršev – mame Danice in očeta Jožeta –, nadaljuje tradicijo drevesničarstva in jo bo nadaljevala še naprej.

Pri Zakotniku je bila nekdaj živinorejsko-poljedelska kmetija, na kateri so se ukvarjali s prirejo mleka in v najboljših časih redili sedemnajst goved. Pred dvajsetimi leti so kmetijo začeli postopoma preusmerjati v sadjarstvo. Najprej so uredili pol hektarja intenzivnega nasada jablan in pred desetimi leti še pol hektarja, letos je tudi že enaindvajseto leto, odkar na kmetiji pridelujejo tudi jagode. Število goved so postopno zmanjševali in pred osmimi leti so dali iz hleva še zadnja.

Letos sadja skorajda ni bilo

»Letos je bila zelo slaba sadna letina. Pridelali smo le tri odstotke običajne količine jabolk, okrog sto kilogramov, tako da jih bo dovolj le za domače potrebe,« pravi Maja in dodaja, da je bila slaba letina predvsem posledica lanske suše. Toča jim je letos prizanesla, sicer pa imajo polovico nasada že zaščitenega s protitočnimi mrežami. »Od leta 2015 sta bili le dve dobri letini, letos je bilo podobno kot pred šestimi leti, ko tudi skorajda ni bilo pridelka, sicer se pa škodni dogodki kar vrstijo leto za letom – toča, pozeba, suša …«

Jagode je lažje zaščititi pred ujmami

Jagode pridelujejo na tridesetih arih površine, letina je bila letos slaba, pridelali so le polovico običajne količine. »V času zorenja je bilo preveč dežja oziroma vlage,« pravi Maja in pojasnjuje, da so pri pridelavi jagod manjša nihanja glede pridelka, saj jih je lažje kot sadno drevje zaščititi pred nizkimi temperaturami. Pridelujejo jih pod tunelom, nasad pa še dodatno zaščitijo s kopreno.

Tako pridelava jagod kot sadja poteka po načelih integrirane pridelave, ki pa se vse bolj približuje ekološki. Večino jagod in sadja prodajo doma na kmetiji, oskrbujejo pa tudi nekaj bližnjih vrtcev in šol.

Povpraševanje po starih in odpornih sortah

Na kmetiji je prve sadike sadnega drevja vzgojil že Majin stari oče, potlej so obseg pridelave in izbor sort vedno prilagajali povpraševanju, v zadnjih letih namenjajo drevesničarstvu približno pol hektarja površine. Podlage za vzgojo sadik kupijo doma ali v tujini, potlej jih vzgajajo sami, kar traja nekaj manj kot dve leti. V eni sezoni vzgojijo okrog sedem tisoč sadik različnih sadnih vrst, različnih sort in za različne velikosti dreves. Vzgajajo sadike jablan, hrušk, sliv, breskev, marelic, nektarin, češenj, višenj in jagodičevja. Kot pravi Maja, je v zadnjem času veliko povpraševanja po odpornih in starih sortah, ki zahtevajo tudi manj tretiranja s fitofarmacevtskimi sredstvi. Spominja se obdobja, ko so ljudje okrog hiš zasajali le okrasno grmičevje, v zadnjih letih pa opaža, da se na vrtove spet vrača sadno drevje, vendar so vrtovi manjši, ker so tudi gradbene parcele večinoma manjše kot nekdaj. Travniški sadovnjaki sicer na podeželju vse bolj izginjajo, a nekateri kmetje vztrajajo in želijo stara drevesa nadomestiti z novimi, prav tako visokodebelnimi.

Sadike pregloboko, gnoj na korenine

Na kmetiji enkrat ali dvakrat na leto pripravijo delavnico, na kateri ljubiteljskim sadjarjem teoretično in praktično predstavijo, kako se pravilno posadi sadno drevje, kako se obrezuje, kako ščiti pred boleznimi in škodljivci … In kaj so najpogostejše napake pri sajenju? »Nekateri posadijo sadike pregloboko, cepljeno mesto mora biti vsaj deset centimetrov nad zemljo. Pogosta napaka je tudi to, da sveži hlevski gnoj ali mineralna gnojila dajo neposredno na korenine. Pomembno je tudi, da pri sadnji korenine sadike lepo razporedijo po sadilni jami in da sadike po sadnji zalijejo z vodo, še zlasti v primeru, če je suho,« našteva Maja in svetuje sajenje sadnega drevja v času mirovanja rasti, najbolje oktobra, novembra ali marca.

Negotovost zaradi slabih letin

Maja, ki je po izobrazbi univerzitetna diplomirana inženirka agronomije, si je vseskozi želela, da bi se lahko preživljala samo z delom na domači kmetiji, a so jo dve, tri slabe letine nekako prisilile, da si poišče dohodek še zunaj kmetijstva. Pred petimi leti se ji je ponudila priložnost in se je zaposlila v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana. »V kmetijstvu so glavni problem vremenske nevšečnosti: v zadnjih desetih letih je bila tri­krat, štirikrat pozeba, dvakrat toča, lani huda suša. Teh neprilik je vse več in skrbi me tudi za naprej,« pravi Maja in poudarja, da spremlja razpise za pridobitev državnih in evropskih finančnih podpor, vendar majhne kmetije (Zakotnikova obsega šest hektarjev zemljišč) in kmetije, ki imajo zaposlenega zunaj kmetijstva, težko pridejo do denarja.

V drevesnici in v sadovnjaku je vse leto veliko dela, tudi ročnega, največ ga je spomladi in jeseni, v času prodaje sadik. Večino dela opravijo domači – Maja in njeni starši, ob konicah jim pomagajo sorodniki in prijatelji. Sadike prodajajo doma, z njimi pa oskrbujejo tudi številne zadruge in kmetijske trgovine, predvsem v zahodni Sloveniji.