Plujejo in plešejo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 18. november 2023 / 08:31

Po širnih vodah zahodnega Sredozemlja pluje velikanska potniška križarka, na njej je več kot dvesto potnikov z Gorenjske, mnogi med njim so plesalci. Plujejo od Genove do Palme, v Barcelono in Marseille in nazaj v Genovo …

Križarili smo v Ritmu

Ja. Iz Kranja se nas je v noči z nedelje na ponedeljek, 30. oktobra, odpeljalo kar pet avtobusov, več kot 200 potnikov. Skupni imenovalec: mnogi smo stalni obiskovalci plesnega kluba Studio Ritem v Kranju. Peljali smo se najprej do Genove. Nekaj postankov v postojankah družbe Autogrill, kjer odtočiš odvečne tekočine in dotočiš, kar ti paše, jaz sem si privoščil en »grande kapučino«. V Genovi smo se vkrcali na ogromno križarko, dolgo 323, široko 41, visoko 75 metrov (18 nadstropij), nanjo gre več kot pet tisoč potnikov, ki jih skupaj z ladjo servisira posadka, ki šteje skoraj poldrugi tisoč mož (in žena), od pometačev do kapitana. Ta ladja v lasti ladjarskega giganta MSC je mesto v malem, sicer pa en velik babilon, neverjetna zmes osebkov in osebnosti, jezikov, ras, verstev, narodnosti. Večerjo nam je stregel prijazni in šaljivi mož, Indonezijec, pisal se je Raka. Ne bom našteval, kaj vse je na ladji, bi bilo predolgo. Predstavljajte si, da ste v letoviškem in zabaviščnem mestecu, v malem Las Vegasu (ja, tudi igralnico imajo), ki pluje po morju, med plovbo pa se dogaja vse mogoče, vse, kar potrebuje taka množica ljudi za zadovoljitev svojih potreb, od prehrambnih in spolnih do duhovnih. Ja, tudi duhovnih. S sopotnico sva imela kabino (beri: hotelsko sobo) z balkonom in največji užitek nama je bil opazovati morsko krajino, s kopnim ali brez njega, morsko pošast, ki reže valove, morje, ki se odziva jezno ali brezbrižno, v sončni svetlobi ali v mesečini. Večerno izplutje iz Genove, zgodnja jutranja približevanja Balearskim otokom, obalam Katalonije in južne Francije in vsi občutki, ki se v človeku porajajo ob teh pogledih … Šestdnevni luksuz, ki ga v svojem domačem okolju pač ne moreš doživeti.

Palma, Barcelona, Marseille

Pluli smo na relaciji Genova, Palma de Mallorca, Barcelona, Marseille, Genova. Iz Genove smo izpluli v ponedeljek zvečer, v Palmi smo pristali v sredo zjutraj, iz nje izpluli istega dne zvečer in v četrtek zjutraj pristali v Barceloni; iz nje smo z zamudo zaradi zelo močnega vetra izpluli pozno zvečer in v petek zjutraj pristali v Marseillu, tudi tega zapustili zvečer in bili v soboto zjutraj spet v Genovi. Izkrcanje in še en dolgi, a znosni avtobusni trip do Kranja. Tisto, po čemer se je naša dvestoglava skupina razlikovala in odlikovala pred drugo množico potnikov, pa je bil – ples. Že v Kranju in doma smo naštudirali eno skupinsko plesno točko, »flashmob«. Slovar to besedo, ki najbrž ni vsem poznana, razloži takole: »dogodek, pri katerem skupina ljudi na javnem kraju nenapovedano izvede, uprizori kaj za mimoidoče nepričakovanega, presenetljivega«. (Fran) In prav to se je zgodilo trikrat, na treh izpostavljenih in imenitnih krajih, polnih drugega ljudstva. Prvič na ploščadi pod Marijino katedralo La Seu v Palmi. Drugič na trgu pred Katedralo Svetega Križa in Svete Eulalije v Barceloni. In tretjič na ploščadi pod Marijino baziliko Notre-Dame de la Garde v Marseillu. Plesnega miksa tu ne bom opisoval, sestavljen je iz odlomkov iz treh zelo znanih popevk, na ogled je na FB (https://www.facebook.com/vRitmu). Oboje, naše veselje med izvedbo in pozornost ljudstva ob ogledu, je bilo očitno. O plesnih norijah, ki smo ji skupaj ali v skupinah uprizarjali na različnih koncih ladje, takisto ne bom pisal. Omenim le, da je v njih prednjačil naš plesni učitelj in poveljnik Anže Dobrajc s sodelavci Evo, Nino in Primožem. V plesno animacijo so vložili toliko svojega znanja, energije in daru za improvizacijo, da pozornost in navdušenje občinstva nista mogla izostati. Ekipa (in mi z njimi) je dobesedno prevzela nadzor, kjerkoli se je pojavila, na ladji ali na kopnem. Bilo je res enkratno. Še meni, ki sem pust človek, se je v petek zvečer utrgalo in sem norel v enem disko baru (»lounge«) … Ni mi žal.

Sklepni pomislek

Ko sem neko noč kontempliral morsko širjavo, sem pomislil, da se na drugem koncu tega širnega morja, imenovanega Sredozemlje, na obalah Gaze in Ukrajine dogaja ena velikanska človeška tragedija, v kateri umirajo desettisoči ljudi, v Gazi tudi tisoči otrok. Se spričo te tragedije ob istem in osrednjem morju med Evropo, Azijo in Afriko sploh spodobi uživati tako, kot smo mi? Vprašanje je na mestu, a ta svet, ta človeški cirkus, je pač narejen in urejen tako, da se to dogaja že tisočletja in nobene možnosti ni, da se ne bo še naprej. Žal. Tudi tisti, ki nam je vojna (za zdaj) še prihranjena, imamo svoje tegobe in ena od terapij zanje je ples. Ste v dobi guglanja že plesali na plesišču, ki ga guglje morje?